V naših dneh so v svetu, ki je pogostokrat tuj in celo sovražen veri, verne družine kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne. Zato 2. vatikanski koncil poimenuje družino s starim izrazom "Ecclesia domestica" - domača Cerkev (C 11; prim. OD 21). V krogu družine so starši svojim otrokom "z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic" (C 11).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › VI. Domača cerkev
Tu se na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo družinskega očeta, matere, otrok in vseh družinskih članov "v prejemanju zakramentov, v molitvi, v zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo" (C 10). Družina je tako prva šola krščanskega življenja in "šola za bogatitev človečnosti" (CS 52, 1). Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja.
Treba je spomniti še na nekatere ljudi, ki so zaradi konkretnih razmer, v katerih morajo živeti, - in to pogostokrat proti svoji volji - posebno blizu Jezusovemu srcu in ki torej zaslužijo naklonjenost in gorečo skrb Cerkve ter posebno njenih pastirjev: veliko število samskih ljudi. Mnogi od njih ostanejo brez človeške družine, pogostokrat zaradi razmer revščine. Obstajajo taki, ki živijo svoj položaj v duhu blagrov, ko na vzoren način služijo Bogu in bližnjemu. Vsem tem je treba odpreti vrata družin, "domačih Cerkva" in vJlike družine, ki je Cerkev. "Nihče ni na tem svetu brez družine; Cerkev je dom in družina za vse, zlasti za tiste, 'ki se trudijo in so obteženi'" (Mt 11,28; FC 85).
Na kratko
Sv. Pavel pravi: "Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev (...). Ta skrivnost je velika; s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve" (Ef 5,25.32).
Zakonsko zavezo, po kateri mož in žena vzpostavita med seboj intimno skupnost življenja in ljubezni, je utemeljil in obdaril s njenimi lastnimi zakonitostmi Stvarnik. Po svoji naravi je naravnana tako na blagor zakoncev kakor na roditev in vzgojo otrok. Zakonsko zavezo med krščenimi je Kristus Gospod povzdignil k dostojanstvu zakramenta (prim. CS 48,1; CIC, kan 1055, # 1).