Domov/Katekizem/KKC 1656

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1656

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › VI. Domača cerkev

1654

Zakonci, ki jim Bog ni dal, da bi imeli otroke, morejo kljub temu imeti zakonsko življenje, ki je v človeškem in krščanskem smislu polno. Njihov zakon more izžarevati rodovitnost ljubezni, sprejemanja in žrtve.

VI. Domača cerkev

1655

Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije. Cerkev ni nič drugega kakor "božja družina". Od vsega začetka so jedro Cerkve pogosto sestavljali tisti, ki so "z vso svojo hišo" sprejeli vero (prim. Apd 18,8). Ko so se spreobrnili, so tudi želeli, da bi se zveličala "vsa njihova hiša"(prim. Apd 16, 31 in 11, 14). Te družine, ki so postale verne, so bile otočki krščanskega življenja sredi neverujočega sveta.

1656

V naših dneh so v svetu, ki je pogostokrat tuj in celo sovražen veri, verne družine kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne. Zato 2. vatikanski koncil poimenuje družino s starim izrazom "Ecclesia domestica" - domača Cerkev (C 11; prim. OD 21). V krogu družine so starši svojim otrokom "z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic" (C 11).

1657

Tu se na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo družinskega očeta, matere, otrok in vseh družinskih članov "v prejemanju zakramentov, v molitvi, v zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo" (C 10). Družina je tako prva šola krščanskega življenja in "šola za bogatitev človečnosti" (CS 52, 1). Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja.

1658

Treba je spomniti še na nekatere ljudi, ki so zaradi konkretnih razmer, v katerih morajo živeti, - in to pogostokrat proti svoji volji - posebno blizu Jezusovemu srcu in ki torej zaslužijo naklonjenost in gorečo skrb Cerkve ter posebno njenih pastirjev: veliko število samskih ljudi. Mnogi od njih ostanejo brez človeške družine, pogostokrat zaradi razmer revščine. Obstajajo taki, ki živijo svoj položaj v duhu blagrov, ko na vzoren način služijo Bogu in bližnjemu. Vsem tem je treba odpreti vrata družin, "domačih Cerkva" in vJlike družine, ki je Cerkev. "Nihče ni na tem svetu brez družine; Cerkev je dom in družina za vse, zlasti za tiste, 'ki se trudijo in so obteženi'" (Mt 11,28; FC 85).