Rodovitnost zakonske ljubezni se razteza na sadove nravnega, duhovnega in nadnaravnega življenja, ki ga starši z vzgojo predajajo naprej svojim otrokom. Starši so glavni in prvi vzgojitelji svojih otrok (KV 3). V tem smislu je temeljna naloga zakona in družine biti v službi življenja (prim. FC 28).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › VI. Domača cerkev
Zakonci, ki jim Bog ni dal, da bi imeli otroke, morejo kljub temu imeti zakonsko življenje, ki je v človeškem in krščanskem smislu polno. Njihov zakon more izžarevati rodovitnost ljubezni, sprejemanja in žrtve.
VI. Domača cerkev
Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije. Cerkev ni nič drugega kakor "božja družina". Od vsega začetka so jedro Cerkve pogosto sestavljali tisti, ki so "z vso svojo hišo" sprejeli vero (prim. Apd 18,8). Ko so se spreobrnili, so tudi želeli, da bi se zveličala "vsa njihova hiša"(prim. Apd 16, 31 in 11, 14). Te družine, ki so postale verne, so bile otočki krščanskega življenja sredi neverujočega sveta.
V naših dneh so v svetu, ki je pogostokrat tuj in celo sovražen veri, verne družine kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne. Zato 2. vatikanski koncil poimenuje družino s starim izrazom "Ecclesia domestica" - domača Cerkev (C 11; prim. OD 21). V krogu družine so starši svojim otrokom "z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic" (C 11).
Tu se na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo družinskega očeta, matere, otrok in vseh družinskih članov "v prejemanju zakramentov, v molitvi, v zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo" (C 10). Družina je tako prva šola krščanskega življenja in "šola za bogatitev človečnosti" (CS 52, 1). Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja.