Katekizem katoliške Cerkve

KKC 164

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 1. člen: Verujem › III. Značilnosti vere

Stanovitnost v veri

162

Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga človeku. Ta neprecenljivi dar moremo izgubiti. Sv. Pavel opozarja Timoteja: "Bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom" (1 Tim 1,18-19). Da bi živeli, rastli in do konca vztrajali v veri, moramo le-to nahranjati z božjo besedo; prositi moramo Gospoda, da jo pomnožuje (prim. Mr 9,24; Lk 17,5; 22,32); vera mora "delovati po ljubezni" (Gal 5,6; prim. Jak 2,14- 26), biti prepojena z upanjem (prim. Rim 15,13) in zakoreninjena v veri Cerkve.

Vera – začetek večnega življenja

163

Vera nam daje vnaprej okušati veselje in luč blaženega gledanja, ki je cilj našega zemeljskega popotovanja. Gledali bomo takrat Boga "iz obličja v obličje" (1 Kor 13,12), "takšnega, kakršen je" (1 Jn 3,2). Vera je torej že začetek večnega življenja:

Medtem ko sedaj zremo blagoslove vere kakor odsev v ogledalu, je to tako, kakor da bi že imeli v posesti čudovite reči, o katerih nam vera zagotavlja, da jih bomo nekoč uživali. (sv. Bazilij, Spir. 15,36; prim. sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,4,1).

164

Sedaj pa "potujemo v veri, ne v gledanju" (2 Kor 5,7), in spoznavamo Boga "v ogledalu, megleno, (...) nepopolno" (1 Kor 13,12). Sijoča od Njega, v katerega veruje, je vera pogosto živeta v temini. Vera more biti postavljana na preizkušnjo. Svet, v katerem živimo, se pogosto zdi zelo daleč od tega, kar nam zagotavlja vera; izkustva zla in trpljenja, krivic in smrti se zdi, da govorijo zoper evangelij; omajati morejo vero in postati zanjo skušnjava.

165

Moramo se torej obračati k pričam vere: k Abrahamu, ki je veroval in "upal proti upanju" (Rim 4,18); k Devici Mariji, ki je "na romanju vere" (C 58) šla prav do vstopa v "noč vere" (Janez Pavel II, RM 18), ko se je zedinila s trpljenjem svojega Sina na križu in z nočjo njegovega groba; in tolikerim drugim pričam vere: "Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranimo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere" (Heb 12,2).

2. člen: Verujemo

166

Vera je osebnostno dejanje: svoboden odgovor človeka na iniciativo (pobudo) razodevajočega se Boga. Toda vera ni osamljeno dejanje. Nihče ne more verovati sam, kakor nihče ne more živeti sam. Nihče si ni dal vere sam, kakor si nihče ni sam dal življenja. Verujoči je prejel vero od drugega, mora jo predati naprej drugemu. Naša ljubezen do Jezusa in do ljudi nas priganja, da govorimo drugemu o naši veri. Vsak verujoči je torej kakor člen v veliki verigi verujočih. Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih.