Katekizem katoliške Cerkve

KKC 162

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 1. člen: Verujem › III. Značilnosti vere

Svoboda vere

160

Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati "Bogu prostovoljno; nikogar torej ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere. Dejanje vere je namreč že po svoji naravi prostovoljno" (VS 10; prim. ZCP, kan. 748 # 2). "Bog kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici; zato jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili jih pa ne. (...) To se je v najvišji meri pokazalo v Kristusu Jezusu" (VS 11). Kajti Kristus je vabil k veri in k spreobrnjenju, nikakor pa ni prisiljeval. "Spričal je resnico, toda ni je hotel vsiliti tistim, ki so mu nasprotovali. Njegovo kraljestvo (...) raste z ljubeznijo, s katero na križ povišani Kristus vse ljudi priteguje k sebi" (VS 11).

Potrebnost vere

161

Verovati v Jezusa Kristusa in v tistega, ki ga je poslal za naše zveličanje je nujno potrebno za dosego tega zveličanja (prim. Mr 16,16; Jn 3,36; 6,40 idr.). "Ker 'brez vere ne moremo biti Bogu všeč' (Heb 11,6) in dospeti do občestva njegovih sinov, zato ni brez te vere dosegel nikoli nihče opravičenja in nihče ne bo dosegel večnega življenja, 'če ne bo vztrajal do konca'/Mt 10,22; 24,13/" (1. vat. koncil: DS 3012; prim. tridentinski koncil: DS 1532).

Stanovitnost v veri

162

Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga človeku. Ta neprecenljivi dar moremo izgubiti. Sv. Pavel opozarja Timoteja: "Bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom" (1 Tim 1,18-19). Da bi živeli, rastli in do konca vztrajali v veri, moramo le-to nahranjati z božjo besedo; prositi moramo Gospoda, da jo pomnožuje (prim. Mr 9,24; Lk 17,5; 22,32); vera mora "delovati po ljubezni" (Gal 5,6; prim. Jak 2,14- 26), biti prepojena z upanjem (prim. Rim 15,13) in zakoreninjena v veri Cerkve.

Vera – začetek večnega življenja

163

Vera nam daje vnaprej okušati veselje in luč blaženega gledanja, ki je cilj našega zemeljskega popotovanja. Gledali bomo takrat Boga "iz obličja v obličje" (1 Kor 13,12), "takšnega, kakršen je" (1 Jn 3,2). Vera je torej že začetek večnega življenja:

Medtem ko sedaj zremo blagoslove vere kakor odsev v ogledalu, je to tako, kakor da bi že imeli v posesti čudovite reči, o katerih nam vera zagotavlja, da jih bomo nekoč uživali. (sv. Bazilij, Spir. 15,36; prim. sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,4,1).

164

Sedaj pa "potujemo v veri, ne v gledanju" (2 Kor 5,7), in spoznavamo Boga "v ogledalu, megleno, (...) nepopolno" (1 Kor 13,12). Sijoča od Njega, v katerega veruje, je vera pogosto živeta v temini. Vera more biti postavljana na preizkušnjo. Svet, v katerem živimo, se pogosto zdi zelo daleč od tega, kar nam zagotavlja vera; izkustva zla in trpljenja, krivic in smrti se zdi, da govorijo zoper evangelij; omajati morejo vero in postati zanjo skušnjava.