Sedaj pa "potujemo v veri, ne v gledanju" (2 Kor 5,7), in spoznavamo Boga "v ogledalu, megleno, (...) nepopolno" (1 Kor 13,12). Sijoča od Njega, v katerega veruje, je vera pogosto živeta v temini. Vera more biti postavljana na preizkušnjo. Svet, v katerem živimo, se pogosto zdi zelo daleč od tega, kar nam zagotavlja vera; izkustva zla in trpljenja, krivic in smrti se zdi, da govorijo zoper evangelij; omajati morejo vero in postati zanjo skušnjava.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 2. člen: Verujemo
Moramo se torej obračati k pričam vere: k Abrahamu, ki je veroval in "upal proti upanju" (Rim 4,18); k Devici Mariji, ki je "na romanju vere" (C 58) šla prav do vstopa v "noč vere" (Janez Pavel II, RM 18), ko se je zedinila s trpljenjem svojega Sina na križu in z nočjo njegovega groba; in tolikerim drugim pričam vere: "Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranimo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere" (Heb 12,2).
2. člen: Verujemo
Vera je osebnostno dejanje: svoboden odgovor človeka na iniciativo (pobudo) razodevajočega se Boga. Toda vera ni osamljeno dejanje. Nihče ne more verovati sam, kakor nihče ne more živeti sam. Nihče si ni dal vere sam, kakor si nihče ni sam dal življenja. Verujoči je prejel vero od drugega, mora jo predati naprej drugemu. Naša ljubezen do Jezusa in do ljudi nas priganja, da govorimo drugemu o naši veri. Vsak verujoči je torej kakor člen v veliki verigi verujočih. Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih.
"Verujem" (apostolska vera): To je vera Cerkve, ki jo izpoveduje osebno vsak vernik, v prvi vrsti o priliki krsta. "Verujemo" (nicejsko- carigrajska veroizpoved, v grškem izvirniku): To je vera Cerkve, ki jo izpovedujejo škofje, zbrani na koncilu, ali - splošneje - vsak bogoslužni zbor verujočih. "Verujem": Cerkev, naša mati, je tudi tista, ki odgovarja s svojo vero Bogu in ki nas uči govoriti: "verujem", "verujemo".
I. Glej, Gospod, na vero svoje Cerkve
Najprej je Cerkev tista, ki veruje in ki tako nosi, nahranja in vzdržuje mojo vero. Najprej je Cerkev tista, ki povsod izpoveduje (vero v) Gospoda ("Tebe po vsej zemlji slavi sveta Cerkev", pojemo v "Tebe, Boga, hvalimo"), in z njo ter v njej pritegnjeni in privedeni do tega, da tudi mi izpovedujemo: "Verujem", "verujemo". Po Cerkvi prejmemo vero in novo življenje v Kristusu s krstom. V Rimskem obredniku vpraša krstitelj katehumena: "Kaj želiš od Cerkve božje?". In odgovor je: "Vero". "Kaj ti da vera?" "Večno življenje".