Katekizem katoliške Cerkve

KKC 163

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 1. člen: Verujem › III. Značilnosti vere

Potrebnost vere

161

Verovati v Jezusa Kristusa in v tistega, ki ga je poslal za naše zveličanje je nujno potrebno za dosego tega zveličanja (prim. Mr 16,16; Jn 3,36; 6,40 idr.). "Ker 'brez vere ne moremo biti Bogu všeč' (Heb 11,6) in dospeti do občestva njegovih sinov, zato ni brez te vere dosegel nikoli nihče opravičenja in nihče ne bo dosegel večnega življenja, 'če ne bo vztrajal do konca'/Mt 10,22; 24,13/" (1. vat. koncil: DS 3012; prim. tridentinski koncil: DS 1532).

Stanovitnost v veri

162

Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga človeku. Ta neprecenljivi dar moremo izgubiti. Sv. Pavel opozarja Timoteja: "Bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom" (1 Tim 1,18-19). Da bi živeli, rastli in do konca vztrajali v veri, moramo le-to nahranjati z božjo besedo; prositi moramo Gospoda, da jo pomnožuje (prim. Mr 9,24; Lk 17,5; 22,32); vera mora "delovati po ljubezni" (Gal 5,6; prim. Jak 2,14- 26), biti prepojena z upanjem (prim. Rim 15,13) in zakoreninjena v veri Cerkve.

Vera – začetek večnega življenja

163

Vera nam daje vnaprej okušati veselje in luč blaženega gledanja, ki je cilj našega zemeljskega popotovanja. Gledali bomo takrat Boga "iz obličja v obličje" (1 Kor 13,12), "takšnega, kakršen je" (1 Jn 3,2). Vera je torej že začetek večnega življenja:

Medtem ko sedaj zremo blagoslove vere kakor odsev v ogledalu, je to tako, kakor da bi že imeli v posesti čudovite reči, o katerih nam vera zagotavlja, da jih bomo nekoč uživali. (sv. Bazilij, Spir. 15,36; prim. sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,4,1).

164

Sedaj pa "potujemo v veri, ne v gledanju" (2 Kor 5,7), in spoznavamo Boga "v ogledalu, megleno, (...) nepopolno" (1 Kor 13,12). Sijoča od Njega, v katerega veruje, je vera pogosto živeta v temini. Vera more biti postavljana na preizkušnjo. Svet, v katerem živimo, se pogosto zdi zelo daleč od tega, kar nam zagotavlja vera; izkustva zla in trpljenja, krivic in smrti se zdi, da govorijo zoper evangelij; omajati morejo vero in postati zanjo skušnjava.

165

Moramo se torej obračati k pričam vere: k Abrahamu, ki je veroval in "upal proti upanju" (Rim 4,18); k Devici Mariji, ki je "na romanju vere" (C 58) šla prav do vstopa v "noč vere" (Janez Pavel II, RM 18), ko se je zedinila s trpljenjem svojega Sina na križu in z nočjo njegovega groba; in tolikerim drugim pričam vere: "Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranimo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere" (Heb 12,2).