Katekizem katoliške Cerkve

KKC 160

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Tretje poglavje: Človekovo odgovarjanje Bogu › 1. člen: Verujem › III. Značilnosti vere

158

"Vera išče umevanja" (sv. Anzelm, prosl. proem.): nekaj neločljivega od vere je, da verujoči hrepeni po tem, da bi bolje spoznal tistega, v katerega je postavil svoje zaupanje, in bolje razumel to, kar je razodel: globlje spoznanje bo s svoje strani klicalo po večji veri, bolj in bolj razžarjeni od ljubezni. Milost vere odpre "oči srca" (Ef 1,18) za živo umevanje vsebin razodetja, to se pravi celote božjega načrta in skrivnosti vere, njihove vezi med seboj in s Kristusom, središčem razodete skrivnosti. "Da bi pa umevanje razodetja postajalo vedno globlje, v ta namen isti Sveti Duh vero neprestano spopolnjuje s svojimi darovi" (BR 5). Tako po izreku sv. Avguština (serm. 43,7,9), "verujem, da bi umeval, in umevam, da bi bolje veroval".

159

Vera in znanost. "Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli resničnega nesoglasja med njima. Saj je isti Bog, ki razodeva skrivnosti in podarja vero, človeški duši dal tudi luč razuma. Bog pa ne more zanikati sam sebe, in resnica nikoli ne more biti v nasprotju z resnico" (1. vat. koncil: DS 3017). "Zato je treba reči: metodično raziskovanje na kateremkoli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo od istega Boga. Še več, kdor si ponižno in vztrajno prizadeva, da bi prodrl v skrivnosti stvarnosti, ga Bog, ki vse vzdržuje v bivanju in napravlja, da so to, kar so, tako rekoč vodi za roko, čeprav se človek tega ne zaveda" (CS 36,2).

Svoboda vere

160

Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati "Bogu prostovoljno; nikogar torej ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere. Dejanje vere je namreč že po svoji naravi prostovoljno" (VS 10; prim. ZCP, kan. 748 # 2). "Bog kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici; zato jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili jih pa ne. (...) To se je v najvišji meri pokazalo v Kristusu Jezusu" (VS 11). Kajti Kristus je vabil k veri in k spreobrnjenju, nikakor pa ni prisiljeval. "Spričal je resnico, toda ni je hotel vsiliti tistim, ki so mu nasprotovali. Njegovo kraljestvo (...) raste z ljubeznijo, s katero na križ povišani Kristus vse ljudi priteguje k sebi" (VS 11).

Potrebnost vere

161

Verovati v Jezusa Kristusa in v tistega, ki ga je poslal za naše zveličanje je nujno potrebno za dosego tega zveličanja (prim. Mr 16,16; Jn 3,36; 6,40 idr.). "Ker 'brez vere ne moremo biti Bogu všeč' (Heb 11,6) in dospeti do občestva njegovih sinov, zato ni brez te vere dosegel nikoli nihče opravičenja in nihče ne bo dosegel večnega življenja, 'če ne bo vztrajal do konca'/Mt 10,22; 24,13/" (1. vat. koncil: DS 3012; prim. tridentinski koncil: DS 1532).

Stanovitnost v veri

162

Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga človeku. Ta neprecenljivi dar moremo izgubiti. Sv. Pavel opozarja Timoteja: "Bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom" (1 Tim 1,18-19). Da bi živeli, rastli in do konca vztrajali v veri, moramo le-to nahranjati z božjo besedo; prositi moramo Gospoda, da jo pomnožuje (prim. Mr 9,24; Lk 17,5; 22,32); vera mora "delovati po ljubezni" (Gal 5,6; prim. Jak 2,14- 26), biti prepojena z upanjem (prim. Rim 15,13) in zakoreninjena v veri Cerkve.