Milost Svetega Duha
Milost Svetega Duha, lastna temu zakramentu, je milost upodobitve po Kristusu duhovniku, učitelju in pastirju, za čigar služabnika je bil posvečeni postavljen .
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › VII. Učinki zakramenta svetega reda
Milost Svetega Duha, lastna temu zakramentu, je milost upodobitve po Kristusu duhovniku, učitelju in pastirju, za čigar služabnika je bil posvečeni postavljen .
Za škofa je to najprej milost moči ("Duh, ki usposablja za vodstvo": posvetilna molitev za škofa v latinskem obredu): milost za to, da bi vodil in branil z močjo in razsodnostjo svojo Cerkev kot oče in pastir, z zastonjsko ljubeznijo do vseh in posebno ljubeznijo do ubogih, bolnih in potrebnih (prim. Š 13 in 16). Ta milost ga priganja, da oznanja evangelij vsem, da je vzor svoji čredi, da hodi pred njo po poti posvečenja, ko se v evharistiji istoveti s Kristusom duhovnikom in žrtvijo, ne da bi se bal dati življenje za svoje ovce:
Podeli Oče, ki poznaš srca, svojemu služabniku, ki si ga odbral za škofovstvo, da bo pasel tvojo sveto čredo in da bo opravljal z ozirom nate najvišje duhovništvo brez graje, ko ti bo služil noč in dan; naj nenehno napravlja, da bo tvoj obraz milostljiv in naj daruje darove tvoje Cerkve; naj ima v moči duha najvišjega duhovništva oblast odpuščati grehe v skladu s tvojo zapovedjo, naj razdeljuje službe po tvoji odredbi in naj odvezuje vsako vez v moči oblasti, ki si jo dal apostolom; naj ti ugaja po svoji blagosti in po svojem čistem srcu, ko darujoč ti prijeten vonj, po tvojem Sinu Jezusu Kristusu (...) (sv. Hipolit, trad. ap. 3).
Duhovni dar, ki ga podeli duhovniško posvečenje, je po bizantinskem obredu izražen z naslednjo molitvijo. Ko škof položi roko, med drugim govori:
Gospod, napolni z darom Svetega Duha njega, ki si ga blagovolil dvigniti na stopnjo duhovništva, da bo vreden stati brez graje pred tvojim oltarjem, oznanjati evangelij tvojega kraljestva, opravljati službo tvoje besede resnice, prinašati ti darove in duhovne daritve, prenavljati tvoje ljudstvo s kopeljo prerojenja; tako da bo sam šel naproti našemu velikemu Bogu in Zveličarju Jezusu Kristusu, tvojemu edinemu Sinu, ob dnevu njegovega drugega prihoda in da bo po tvoji neskončni dobroti prejel plačilo za zvesto oskrbovanje svojega reda (Euchologion).
Kar se tiče diakonov, jim "zakramentalna milost podeljuje potrebno moč, da služijo božjemu ljudstvu v strežništvu svetega bogoslužja, besede in ljubezni, v občestvu s škofom in zborom njegovih duhovnikov (C 29).
Spričo veličine milosti in duhovniške službe so sveti učitelji čutili nujen klic k spreobrnjenju, da bi z vsem svojim življenjem ustrezali njemu, čigar zakrament jih postavlja za služabnike. Tako sv. Gregor Nacijanški kot čisto mlad duhovnik vzklika:
Najprej je treba očistiti sebe, preden očiščujemo druge; biti moramo poučeni, da bomo mogli druge poučevati; treba je postati luč, da bomo razsvetljevali, približati se Bogu, da bomo približevali Bogu druge, biti posvečeni, da bomo druge posvečevali, vodili za roko in z uvidevnostjo svetovali (or. 2,71). Vem, čigavi služabniki smo, na kakšni ravni se nahajamo in kakšna je tista, h kateri se pomikamo. Poznam visokost Boga in slabost človeka, a tudi njegovo moč (pr.t. 74). /Kdo je torej duhovnik? Duhovnik je/ branitelj resnice, dviga se z angeli, poveličuje z nadangeli, daje, da prihajajo od zgoraj na oltar žrtveni darovi, deležen je Kristusovega duhovništva, na novo oblikuje stvarstvo, obnavlja /v njem božjo/ podobo, preustvarja jo za svet od zgoraj in, da povemo, kar je največjega: duhovnik je pobožanstven in pobožanstvuje (p.t.73).
Sveti župnik iz Arsa pravi: "Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji"... "Če bi dobro razumeli duhovnika na zemlji, bi umrli ne od strahu, ampak od ljubezni"... "Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca" (Nodet, Jean-Marie Vianney 100).