Za škofa je to najprej milost moči ("Duh, ki usposablja za vodstvo": posvetilna molitev za škofa v latinskem obredu): milost za to, da bi vodil in branil z močjo in razsodnostjo svojo Cerkev kot oče in pastir, z zastonjsko ljubeznijo do vseh in posebno ljubeznijo do ubogih, bolnih in potrebnih (prim. Š 13 in 16). Ta milost ga priganja, da oznanja evangelij vsem, da je vzor svoji čredi, da hodi pred njo po poti posvečenja, ko se v evharistiji istoveti s Kristusom duhovnikom in žrtvijo, ne da bi se bal dati življenje za svoje ovce:
Podeli Oče, ki poznaš srca, svojemu služabniku, ki si ga odbral za škofovstvo, da bo pasel tvojo sveto čredo in da bo opravljal z ozirom nate najvišje duhovništvo brez graje, ko ti bo služil noč in dan; naj nenehno napravlja, da bo tvoj obraz milostljiv in naj daruje darove tvoje Cerkve; naj ima v moči duha najvišjega duhovništva oblast odpuščati grehe v skladu s tvojo zapovedjo, naj razdeljuje službe po tvoji odredbi in naj odvezuje vsako vez v moči oblasti, ki si jo dal apostolom; naj ti ugaja po svoji blagosti in po svojem čistem srcu, ko darujoč ti prijeten vonj, po tvojem Sinu Jezusu Kristusu (...) (sv. Hipolit, trad. ap. 3).