Ker je navsezadnje Kristus tisti, ki deluje in udejanja odrešenje in zveličanje po posvečenem služabniku, zato nevrednost le-tega ne prepreči Kristusu, da bi deloval (prim. trid.c.zb.: DS 1612, DS 1154). Sveti Avguštin to pove z veliko močjo:
Kar se tiče ošabnega nositelja cerkvene službe, ga moramo postaviti v isto vrsto s hudičem. Vendar pa Kristusov dar s tem ne izgubi svetosti; kar teče skozi njega, ohranja svojo čistost; kar gre prek njega, ostaja jasno in pride do rodovitne zemlje (...). Duhovna moč zakramenta je namreč podobna luči: tisti, ki morajo biti z njo razsvetljeni, jo prejmejo v njeni čistosti; in če gre prek umazanih bitij, se ne umaže (Jn 5,15).