Domov/Katekizem/KKC 1585

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1585

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › VII. Učinki zakramenta svetega reda

1583

Kdor je veljavno posvečen, more seveda biti iz upravičenih razlogov razrešen dolžnosti in opravil, vezanih na posvečenje, ali se mu prepove, da bi jih opravljal (CIC kan. 290-293, 1336, #. 1, 3.5; 1338,2); ne more pa nič več postati laik v strogem smislu (prim. trid. c.zb: DS 1774), kajti s posvečenjem vtisnjeno znamenje ostane za zmeraj. Poklicanost in poslanstvo, ki ju je prejel na dan svojega posvečenja, ga zaznamujeta za trajno.

1584

Ker je navsezadnje Kristus tisti, ki deluje in udejanja odrešenje in zveličanje po posvečenem služabniku, zato nevrednost le-tega ne prepreči Kristusu, da bi deloval (prim. trid.c.zb.: DS 1612, DS 1154). Sveti Avguštin to pove z veliko močjo:

Kar se tiče ošabnega nositelja cerkvene službe, ga moramo postaviti v isto vrsto s hudičem. Vendar pa Kristusov dar s tem ne izgubi svetosti; kar teče skozi njega, ohranja svojo čistost; kar gre prek njega, ostaja jasno in pride do rodovitne zemlje (...). Duhovna moč zakramenta je namreč podobna luči: tisti, ki morajo biti z njo razsvetljeni, jo prejmejo v njeni čistosti; in če gre prek umazanih bitij, se ne umaže (Jn 5,15).

Milost Svetega Duha

1585

Milost Svetega Duha, lastna temu zakramentu, je milost upodobitve po Kristusu duhovniku, učitelju in pastirju, za čigar služabnika je bil posvečeni postavljen .

1586

Za škofa je to najprej milost moči ("Duh, ki usposablja za vodstvo": posvetilna molitev za škofa v latinskem obredu): milost za to, da bi vodil in branil z močjo in razsodnostjo svojo Cerkev kot oče in pastir, z zastonjsko ljubeznijo do vseh in posebno ljubeznijo do ubogih, bolnih in potrebnih (prim. Š 13 in 16). Ta milost ga priganja, da oznanja evangelij vsem, da je vzor svoji čredi, da hodi pred njo po poti posvečenja, ko se v evharistiji istoveti s Kristusom duhovnikom in žrtvijo, ne da bi se bal dati življenje za svoje ovce:

Podeli Oče, ki poznaš srca, svojemu služabniku, ki si ga odbral za škofovstvo, da bo pasel tvojo sveto čredo in da bo opravljal z ozirom nate najvišje duhovništvo brez graje, ko ti bo služil noč in dan; naj nenehno napravlja, da bo tvoj obraz milostljiv in naj daruje darove tvoje Cerkve; naj ima v moči duha najvišjega duhovništva oblast odpuščati grehe v skladu s tvojo zapovedjo, naj razdeljuje službe po tvoji odredbi in naj odvezuje vsako vez v moči oblasti, ki si jo dal apostolom; naj ti ugaja po svoji blagosti in po svojem čistem srcu, ko darujoč ti prijeten vonj, po tvojem Sinu Jezusu Kristusu (...) (sv. Hipolit, trad. ap. 3).

1587

Duhovni dar, ki ga podeli duhovniško posvečenje, je po bizantinskem obredu izražen z naslednjo molitvijo. Ko škof položi roko, med drugim govori:

Gospod, napolni z darom Svetega Duha njega, ki si ga blagovolil dvigniti na stopnjo duhovništva, da bo vreden stati brez graje pred tvojim oltarjem, oznanjati evangelij tvojega kraljestva, opravljati službo tvoje besede resnice, prinašati ti darove in duhovne daritve, prenavljati tvoje ljudstvo s kopeljo prerojenja; tako da bo sam šel naproti našemu velikemu Bogu in Zveličarju Jezusu Kristusu, tvojemu edinemu Sinu, ob dnevu njegovega drugega prihoda in da bo po tvoji neskončni dobroti prejel plačilo za zvesto oskrbovanje svojega reda (Euchologion).