Domov/Katekizem/KKC 1455

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1455

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VII. Spokornikova dejanja

1453

Tudi kesanje, ki ga imenujemo "nepopolno" (attritio), je božji dar, pobuda Svetega Duha. Porodi se iz razmišljanja o grdobiji greha ali iz strahu pred večnim pogubljenjem in drugimi kaznimi, ki grozijo grešniku (kesanje iz strahu). Tak pretres vesti more sprožiti notranji razvoj, ki se po delovanju milosti dovrši z zakramentalno odvezo. Samo po sebi pa nepopolno kesanje ne doseže odpuščanja velikih grehov, pač pa grešnika pripravi, da dobi odpuščanje v zakramentu pokore (prim. Trid.konc.: DS 1678; 1705).

1454

Primerno je, da prejem tega zakramenta pripravimo z izpraševanjem vesti, storjenim v luči božje besede. Za ta namen najpripravnejša besedila naj poiščemo v moralni katehezi evangelijev in apostolskih pisem: govor na gori,

apostolski pouk (prim. Rim 12-15; 1 Kor 12-13; Gal 5; Ef 4-5).

Izpoved grehov

1455

Izpoved (priznanje) grehov, nas celo z zgolj človeškega vidika osvobaja in olajšuje našo spravo z drugimi. S priznanjem pogleda človek v obraz grehom, ki jih je zakrivil; prevzema zanje odgovornost in se s tem znova odpre Bogu in občestvu Cerkve, da bi omogočil novo prihodnost.

1456

Priznanje duhovniku je bistveni del zakramenta pokore: "Spokorniki morajo pri spovedi navesti vse smrtne grehe, ki se jih po skrbnem spraševanju svoje vesti zavedo, pa naj bodo še kako skrivni ali pa storjeni le zoper zadnji dve od desetih božjih zapovedi (prim. 2 Mz 20. 17; Mt 5, 28), saj včasih ti grehi dušo bolj ranijo in so nevarnejši od očitno storjenih" (Trid.konc.: DS 1680):

Ko se Kristusovi verniki trudijo, da bi se spovedali vseh grehov, ki se jih spomnijo, jih brez dvoma vse predložijo odpuščanju božjega usmiljenja. Tisti, ki delajo drugače in nekatere vedoma prikrijejo, ne predložijo božji dobroti ničesar, kar bi jim mogla odpustiti po posredovanju duhovnika. Kajti "če se bolnik sramuje odkriti zdravniku svojo rano, tedaj zdravstvo ne ozdravi tega, česar ne pozna" (sv. Hieronim, Eccl. 10,11) (Trid. konc.: DS 1680).

1457

Po cerkveni zapovedi "so vsi verniki, ki so prišli v leta razločevanja, dolžni spovedati se vsaj enkrat v letu velikih grehov, ki se jih zavedajo" (DS 1683; prim. DS 1708; ZCP, kan. 989). Kdor se zaveda, da je storil smrtni greh, ne sme sprejeti svetega obhajila, tudi če čuti veliko kesanje, ne da bi prej prejel zakramentalno odvezo (prim. Trid. konc.: DS 1647; 1661), razen če ima velik razlog za prejmem obhajila in mu ni mogoče pristopiti k spovedniku (prim. ZCP, kan. 915; ZVCP, kan. 711). Otroci so dolžni pristopiti k zakramentu pokore, preden prejmejo prvikrat sveto obhajilo (prim. ZCP, kan. 914).