Domov/Katekizem/KKC 1454

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1454

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VII. Spokornikova dejanja

1452

Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga ljubljenega nad vse, se imenuje "popolno kesanje" (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej mogoče pristopiti k zakramentalni spovedi (Trid.konc.: DS 1677).

1453

Tudi kesanje, ki ga imenujemo "nepopolno" (attritio), je božji dar, pobuda Svetega Duha. Porodi se iz razmišljanja o grdobiji greha ali iz strahu pred večnim pogubljenjem in drugimi kaznimi, ki grozijo grešniku (kesanje iz strahu). Tak pretres vesti more sprožiti notranji razvoj, ki se po delovanju milosti dovrši z zakramentalno odvezo. Samo po sebi pa nepopolno kesanje ne doseže odpuščanja velikih grehov, pač pa grešnika pripravi, da dobi odpuščanje v zakramentu pokore (prim. Trid.konc.: DS 1678; 1705).

1454

Primerno je, da prejem tega zakramenta pripravimo z izpraševanjem vesti, storjenim v luči božje besede. Za ta namen najpripravnejša besedila naj poiščemo v moralni katehezi evangelijev in apostolskih pisem: govor na gori,

apostolski pouk (prim. Rim 12-15; 1 Kor 12-13; Gal 5; Ef 4-5).

Izpoved grehov

1455

Izpoved (priznanje) grehov, nas celo z zgolj človeškega vidika osvobaja in olajšuje našo spravo z drugimi. S priznanjem pogleda človek v obraz grehom, ki jih je zakrivil; prevzema zanje odgovornost in se s tem znova odpre Bogu in občestvu Cerkve, da bi omogočil novo prihodnost.

1456

Priznanje duhovniku je bistveni del zakramenta pokore: "Spokorniki morajo pri spovedi navesti vse smrtne grehe, ki se jih po skrbnem spraševanju svoje vesti zavedo, pa naj bodo še kako skrivni ali pa storjeni le zoper zadnji dve od desetih božjih zapovedi (prim. 2 Mz 20. 17; Mt 5, 28), saj včasih ti grehi dušo bolj ranijo in so nevarnejši od očitno storjenih" (Trid.konc.: DS 1680):

Ko se Kristusovi verniki trudijo, da bi se spovedali vseh grehov, ki se jih spomnijo, jih brez dvoma vse predložijo odpuščanju božjega usmiljenja. Tisti, ki delajo drugače in nekatere vedoma prikrijejo, ne predložijo božji dobroti ničesar, kar bi jim mogla odpustiti po posredovanju duhovnika. Kajti "če se bolnik sramuje odkriti zdravniku svojo rano, tedaj zdravstvo ne ozdravi tega, česar ne pozna" (sv. Hieronim, Eccl. 10,11) (Trid. konc.: DS 1680).