Domov/Katekizem/KKC 1457

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1457

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VII. Spokornikova dejanja

Izpoved grehov

1455

Izpoved (priznanje) grehov, nas celo z zgolj človeškega vidika osvobaja in olajšuje našo spravo z drugimi. S priznanjem pogleda človek v obraz grehom, ki jih je zakrivil; prevzema zanje odgovornost in se s tem znova odpre Bogu in občestvu Cerkve, da bi omogočil novo prihodnost.

1456

Priznanje duhovniku je bistveni del zakramenta pokore: "Spokorniki morajo pri spovedi navesti vse smrtne grehe, ki se jih po skrbnem spraševanju svoje vesti zavedo, pa naj bodo še kako skrivni ali pa storjeni le zoper zadnji dve od desetih božjih zapovedi (prim. 2 Mz 20. 17; Mt 5, 28), saj včasih ti grehi dušo bolj ranijo in so nevarnejši od očitno storjenih" (Trid.konc.: DS 1680):

Ko se Kristusovi verniki trudijo, da bi se spovedali vseh grehov, ki se jih spomnijo, jih brez dvoma vse predložijo odpuščanju božjega usmiljenja. Tisti, ki delajo drugače in nekatere vedoma prikrijejo, ne predložijo božji dobroti ničesar, kar bi jim mogla odpustiti po posredovanju duhovnika. Kajti "če se bolnik sramuje odkriti zdravniku svojo rano, tedaj zdravstvo ne ozdravi tega, česar ne pozna" (sv. Hieronim, Eccl. 10,11) (Trid. konc.: DS 1680).

1457

Po cerkveni zapovedi "so vsi verniki, ki so prišli v leta razločevanja, dolžni spovedati se vsaj enkrat v letu velikih grehov, ki se jih zavedajo" (DS 1683; prim. DS 1708; ZCP, kan. 989). Kdor se zaveda, da je storil smrtni greh, ne sme sprejeti svetega obhajila, tudi če čuti veliko kesanje, ne da bi prej prejel zakramentalno odvezo (prim. Trid. konc.: DS 1647; 1661), razen če ima velik razlog za prejmem obhajila in mu ni mogoče pristopiti k spovedniku (prim. ZCP, kan. 915; ZVCP, kan. 711). Otroci so dolžni pristopiti k zakramentu pokore, preden prejmejo prvikrat sveto obhajilo (prim. ZCP, kan. 914).

1458

Čeprav ni strogo potrebno, Cerkev vseeno živo priporoča spoved vsakdanjih pregreškov (malih grehov) (prim. Trid. konc.: DS 1580; ZCP, kan. 988, par. 2). Dejansko nam redna spoved malih grehov pomaga oblikovati svojo vest, bojevati se zoper svoja zla nagnjenja, dati se Kristusu, da nas zdravi, napredovati v življenju Duha. Ko pogosteje prejemamo ta zakrament, dar Očetovega usmiljenja, nas to nagiba, da smo usmiljeni kakor on (prim. Lk 6,36):

Kdor prizna svoje grehe, že dela skupaj z Bogom. Bog obtožuje tvoje grehe; če jih obtožuješ tudi ti, se priključuješ Bogu. Človek in grešnik sta tako rekoč dve stvarnosti: ko slišiš govoriti o človeku, je Bog tisti, ki ga je naredil; ko slišiš govoriti o grešniku, je človek sam, ki je to storil. Razbij to, kar si ti storil, da Bog reši to, kar je on naredil... Ko ti začneš mrziti to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, ker ti obtožuješ svoja hudobna dela. Začetek dobrih del je priznanje hudobnih del. Vršiš resnico in prihajaš k luči (sv. Avguštin, Ev. Jn 12,13).

Zadoščevanje

1459

Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost. Toda še več, greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, toda ne popravi vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh (prim. Trid. konc.: DS 1712). Greha odvezani grešnik, mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora "zadostiti" za svoje greha ali "opraviti pokoro" zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi "pokora".