Kesanje
Med spokornikovimi dejanji prihaja kesanje (contritio) na prvo mesto. Kesanje je "dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti" (Trid.konc.: DS 1676).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VII. Spokornikova dejanja
Med spokornikovimi dejanji prihaja kesanje (contritio) na prvo mesto. Kesanje je "dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti" (Trid.konc.: DS 1676).
Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga ljubljenega nad vse, se imenuje "popolno kesanje" (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej mogoče pristopiti k zakramentalni spovedi (Trid.konc.: DS 1677).
Tudi kesanje, ki ga imenujemo "nepopolno" (attritio), je božji dar, pobuda Svetega Duha. Porodi se iz razmišljanja o grdobiji greha ali iz strahu pred večnim pogubljenjem in drugimi kaznimi, ki grozijo grešniku (kesanje iz strahu). Tak pretres vesti more sprožiti notranji razvoj, ki se po delovanju milosti dovrši z zakramentalno odvezo. Samo po sebi pa nepopolno kesanje ne doseže odpuščanja velikih grehov, pač pa grešnika pripravi, da dobi odpuščanje v zakramentu pokore (prim. Trid.konc.: DS 1678; 1705).
Primerno je, da prejem tega zakramenta pripravimo z izpraševanjem vesti, storjenim v luči božje besede. Za ta namen najpripravnejša besedila naj poiščemo v moralni katehezi evangelijev in apostolskih pisem: govor na gori,
apostolski pouk (prim. Rim 12-15; 1 Kor 12-13; Gal 5; Ef 4-5).
Izpoved (priznanje) grehov, nas celo z zgolj človeškega vidika osvobaja in olajšuje našo spravo z drugimi. S priznanjem pogleda človek v obraz grehom, ki jih je zakrivil; prevzema zanje odgovornost in se s tem znova odpre Bogu in občestvu Cerkve, da bi omogočil novo prihodnost.