A Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v življenju kristjanov. To drugo spreobrnjenje je neprenehna naloga za vso Cerkev, ki "ima v svoji sredi grešnike" in ki "je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem" (C 8). Ta napor za spreobrnjenje ni le človeško delo. To je odgovarjanje "potrtega srca" (Ps 51,19), katerega privlači in nagiblje milost (prim. Jn 6,44; 12,32), da se bi se odzvalo umsiljeni ljubezni Boga, ki nas je prej ljubil (prim. 1 Jn 4,10).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › IV. Notranja pokora
O tem priča spreobrnjenje sv. Petra, potem ko je trikrat zatajil svojega Učenika. Pogled neskončno usmiljenega Jezusa prikliče solze kesanja (Lk 22,61) in po Gospodovem vstajenju trikratno zatrditev Petrove ljubezni do njega (prim. Jn 21,15- 17).Drugo spreobrnjenje vsebuje tudi skupnostno razsežnost. To se razodeva v Gospodovem klicu vsej Cerkvi : "Spreobrni se!" (Raz 2,5.16).
Sv. Ambrož pravi o dveh spreobrnenjih, da sta v Cerkvi "voda in solze; krstna voda in solze pokore" (Ep.41,12).
IV. Notranja pokora
Kot že pri prerokih tako Jezusov klic k spreobrnjenju in pokori ne meri najprej na zunanja dela, na "raševino in pepel", post in mrtvenje, marveč na spreobrnjenje srca, na notranjo pokoro (spokornost). Brez nje ostanejo spokorna dela brezplodna in lažna; nasprotno pa notranja spokornost priganja k izrazu te naravnanosti v vidnih znamenjih, kretnjah in delih spokornosti (prim. Jl 2,12- 13; Iz 1,16-17; Mt 6,1-6.16-18).
Notranja pokora je korenita preusmeritev vsega življenja, vrnitev, spreobrnjenje k Bogu z vsem svojim srcem, prenehanje greha, mrzitev zla, z odklanjanjem zlih dejanj, ki smo jih storili. Hkrati vsebuje željo in odločnost, da spremenimo življenje skupaj z upanjemn na božje usmiljenje in zaupanje v pomoč njegove milosti. To spreobrnjenje srca spremljata zveličavna bolečina in bridkost, ki so ju Očetje imenovali "animi cruciatus (mrtvenje duha)", "compunctio cordis (potrtost srca)" (prim. Trid. koncil: DS 1677-1678; 1705; Rim. kat. 3,5,4).
Človekovo srce je okorno in zakrknjeno. Potrebno je, da Bog da človeku novo srce (prim. Ezk 36,26-27). Spreobrnenje je predvsem delo božje milosti, ki stori, da se naša srca vrnejo Bogu: "Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo!" (Žal 5,21). Bog nam daje moč, da znova začnemo. Ko odkrijemo veličino božje ljubezni, tedaj pretreseta naše srce grozota in težina greha in srce se začne se bati, da bi žalilo Boga z grehom in bilo ločeno od njega. Človeško srce se spreobrne, ko gleda k njemu, ki so ga naši grehi prebodli (prim. Jn 19,37; Zah 12,10):
Uprimo svoje oči v Kristusovo kri in spoznajmo, kako je dragocena njegovemu Očetu, saj je, prelita za naše odrešenje, pripravila vsemu svetu milost kesanja (sv. Klemen Rimski, Kor. 7,4).