Domov/Katekizem/KKC 1429

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1429

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › III. Spreobrnjenje krščenih

III. Spreobrnjenje krščenih

1427

Jezus kliče k spreobrnjenju. Ta klic je bistveni del oznanila božjega kraljestva: "Čas se je dopolnil in božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju " (Mr 1,15). V pridiganju Cerkve se ta klic obrača najprej na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in njegovega evangelija. Tudi je krst glavni kraj prvega in temeljnega spreobrnjenja. Po veri v veselo novico in po krstu (prim. Apd 2,38) se človek odpove zlu in pridobi odrešenje, to je odpuščanje vseh grehov in dar novega življenja.

1428

A Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v življenju kristjanov. To drugo spreobrnjenje je neprenehna naloga za vso Cerkev, ki "ima v svoji sredi grešnike" in ki "je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem" (C 8). Ta napor za spreobrnjenje ni le človeško delo. To je odgovarjanje "potrtega srca" (Ps 51,19), katerega privlači in nagiblje milost (prim. Jn 6,44; 12,32), da se bi se odzvalo umsiljeni ljubezni Boga, ki nas je prej ljubil (prim. 1 Jn 4,10).

1429

O tem priča spreobrnjenje sv. Petra, potem ko je trikrat zatajil svojega Učenika. Pogled neskončno usmiljenega Jezusa prikliče solze kesanja (Lk 22,61) in po Gospodovem vstajenju trikratno zatrditev Petrove ljubezni do njega (prim. Jn 21,15- 17).Drugo spreobrnjenje vsebuje tudi skupnostno razsežnost. To se razodeva v Gospodovem klicu vsej Cerkvi : "Spreobrni se!" (Raz 2,5.16).

Sv. Ambrož pravi o dveh spreobrnenjih, da sta v Cerkvi "voda in solze; krstna voda in solze pokore" (Ep.41,12).

IV. Notranja pokora

1430

Kot že pri prerokih tako Jezusov klic k spreobrnjenju in pokori ne meri najprej na zunanja dela, na "raševino in pepel", post in mrtvenje, marveč na spreobrnjenje srca, na notranjo pokoro (spokornost). Brez nje ostanejo spokorna dela brezplodna in lažna; nasprotno pa notranja spokornost priganja k izrazu te naravnanosti v vidnih znamenjih, kretnjah in delih spokornosti (prim. Jl 2,12- 13; Iz 1,16-17; Mt 6,1-6.16-18).

1431

Notranja pokora je korenita preusmeritev vsega življenja, vrnitev, spreobrnjenje k Bogu z vsem svojim srcem, prenehanje greha, mrzitev zla, z odklanjanjem zlih dejanj, ki smo jih storili. Hkrati vsebuje željo in odločnost, da spremenimo življenje skupaj z upanjemn na božje usmiljenje in zaupanje v pomoč njegove milosti. To spreobrnjenje srca spremljata zveličavna bolečina in bridkost, ki so ju Očetje imenovali "animi cruciatus (mrtvenje duha)", "compunctio cordis (potrtost srca)" (prim. Trid. koncil: DS 1677-1678; 1705; Rim. kat. 3,5,4).