Evharistična daritev se daruje tudi za verne rajne, "ki so umrli v Kristusu, pa niso še popolnoma očiščeni" (trid. koncil: DzS 1743), da bi mogli vstopiti v Kristusovo luč in njegov mir:
Pokopljita moje truplo kjer koli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob oltarju Gospodovem, kjer koli že bosta!" (sv. Monika pred smrtjo, Avguštinu in njegovemu bratu; Izpovedi 9,11,27).
Nato molimo (v evharistični molitvi = anafori) za svete očete in škofe, ki so zaspali in sploh za vse tiste, ki so zaspali pred nami, verujoč, da to prinaša zelo veliko korist dušam, v prid katerih je prošnja darovana, med tem ko je navzoč ta sveti in strah vzbujajoči žrtveni dar... Med tem ko darujemo Bogu svoje prošnje za vse tiste, ki so zaspali, najsi so bili tudi grešniki, tedaj... darujemo Kristusa, žrtvovanega za naše grehe, in napravljamo, da je Bog, ki je prijatelj ljudi, milostljiv njim in nam (sv. Ciril Jeruzalemski, Catech. myst. 5,9,10).