Domov/Katekizem/KKC 1374

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1374

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

1372

Sv. Avguštin je čudovito povzel ta nauk, ki nas spodbuja k bolj in bolj popolni udeležbi pri oni daritvi našega Odrešenika, ki jo obhajamo v evharistiji:

Ta celotna odrešena država, to se pravi zbor in družba svetih, je darovana Bogu kot vesoljna daritev po velikem duhovniku, ki je tudi v svojem trpljenju v podobi sužnja daroval samega sebe za nas, da bi nas naredil za telo tako visoke glave... To je daritev kristjanov: mnogi smo "eno telo v Kristusu" (Rim 12,5). In to daritev Cerkev spet in spet obhaja v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in kjer ji je postavljeno pred oči, da je v tem, kar ona daruje, tudi ona sama darovana (Civ. 10,6).

Kristusova navzočnost po moči njegove besede in Svetega Duha

1373

"Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je vstal od mrtvih in sedi na božji desnici ter prosi za nas" (Rim 8,34), je v svoji Cerkvi navzoč na mnoge načine (prim. C 48): v svoji besedi, v molitvi svoje Cerkve, "kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu" (Mt 18,20), v ubogih, bolnih, jetnikih (prim. Mt 25,31-46), v svojih zakramentih, katerih začetnik je on sam, v mašni daritvi in v osebi mašnika. Toda "še posebno (je navzoč) pod evharističnima podobama" (B 7).

1374

Način Kristusove navzočnosti pod evharističnima podobama je edinstven. Ta navzočnost dviga evharistijo nad vse zakramente in jo napravi "tako rekoč dovršitev duhovnega življenja in cilj, h kateremu težijo vsi zakramenti" (sv. Tomaž Akvinski, STh 3,73,3). V presvetem evharističnem zakramentu sta "resnično, stvarno in bistveno vsebovana telo in kri skupaj z dušo in božanstvom našega Gospoda Jezusa Kristusa in torej celotni Kristus" (trid. koncil: DzS 1651). "Ta navzočnost se imenuje 'resnična' ne po izključitvi, kakor da bi druge navzočnosti ne bile 'resnične', temveč po odličnosti, ker je ta navzočnost tudi substancialna; po njej namreč postane navzoč celi in neokrnjeni Kristus kot Bog in človek" (MF 40).

1375

Po spremenjenju kruha in vina v Kristusovo telo in v kri postane Kristus navzoč v tem zakramentu. Cerkveni očetje so krepko zatrjevali vero Cerkve v učinkovitost Kristusove besede in delovanja Svetega Duha za izvršitev tega spremenjenja. Tako sv. Janez Zlatousti izjavlja:

Ni človek tisti, ki stori, da darovane reči postanejo Kristusovo telo in njegova kri, marveč Kristus sam, ki je bil križan za nas. Duhovnik, Kristusova podoba, izreka te besede, toda njihova učinkovitost in milost sta božji. To je moje telo, pravi. Ta beseda preoblikuje darovane reči (Prod. Jud. 1,6).

In sveti Ambrož pravi o tem spremenjenju:

Bodimo trdno prepričani, da to ni tisto, kar je izoblikovala narava, temveč to, kar je posvetil blagoslov, in da moč blagoslova prekaša moč narave, ker se po blagoslovu narava sama spremeni... Ali naj torej Kristusova beseda, ki je iz nič mogla narediti nekaj, kar ni obstajalo, ne bi mogla spremeniti bivajoče stvari v tisto, kar še niso bile? Kajti ni manj dati stvarem njihovo prvo naravo kakor pa jim jo spremeniti (Myst. 9,50,52).

1376

Tridentinski koncil povzema katoliško vero in izjavlja: "Ker pa je naš Odrešenik Kristus o tem, kar je nudil pod podobo kruha, rekel, da je v resnici njegovo telo, zato je v božji Cerkvi vedno obstajalo prepričanje, katerega ta sveti cerkveni zbor znova izraža: s posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo telesa našega Gospoda, Kristusa, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje je katoliška Cerkev primerno in v pravem pomenu imenovala spremenjenje bistva (transubstantiatio)" (DzS 1642).