Domov/Katekizem/KKC 1371

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1371

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

1369

Vsa Cerkev je zedinjena s Kristusovim darovanjem in z njegovo priprošnjo. Kot tisti, ki mu je naložena Petrova služba v Cerkvi, je papež pridružen vsakemu obhajanju evharistije, kjer ga imenujemo kot znamenje in kot nositelja službe edinosti vesoljne Cerkve. Krajevni škof je vedno odgovoren za evharistijo, četudi ji predseduje duhovnik; škofovo ime tukaj izgovarjamo, da naznačimo njegovo vodenje delne Cerkve sredi duhovniškega zbora in ob pomoči diakonov Zbrana skupnost moli tudi za vse služabnike, ki zanjo in skupaj z njo darujejo evharistično daritev:

Sama tista evharistija naj velja za zakonito, ki se izvrši pod predsedovanjem škofa ali tistega, ki mu je on dal nalogo za to (sv. Ignacij Antiohijski, Smyrn. 8,1).

Po službi duhovnikov se duhovna daritev vernikov dopolnjuje v zvezi s tisto daritvijo edinega srednika Kristusa, katera se po njihovih rokah v imenu vse Cerkve daruje v evharistični daritvi na nekrvavi in zakramentalni način, dokler Gospod ne pride (D 2).

1370

S Kristusovim darovanjem se zedinjajo ne le udje, ki so še na tem svetu, marveč tudi tisti, ki do že v nebeški slavi: v občestvu s presveto Devico Marijo in spominjajoč se nje kakor tudi vseh svetnikov in svetnic daruje Cerkev evharistično daritev. Pri obhajanju evharistije se Cerkev skupaj z Marijo kakor ob vznožju križa zedinja s Kristusovim darovanjem in z njegovim posredovanjem.

1371

Evharistična daritev se daruje tudi za verne rajne, "ki so umrli v Kristusu, pa niso še popolnoma očiščeni" (trid. koncil: DzS 1743), da bi mogli vstopiti v Kristusovo luč in njegov mir:

Pokopljita moje truplo kjer koli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob oltarju Gospodovem, kjer koli že bosta!" (sv. Monika pred smrtjo, Avguštinu in njegovemu bratu; Izpovedi 9,11,27).

Nato molimo (v evharistični molitvi = anafori) za svete očete in škofe, ki so zaspali in sploh za vse tiste, ki so zaspali pred nami, verujoč, da to prinaša zelo veliko korist dušam, v prid katerih je prošnja darovana, med tem ko je navzoč ta sveti in strah vzbujajoči žrtveni dar... Med tem ko darujemo Bogu svoje prošnje za vse tiste, ki so zaspali, najsi so bili tudi grešniki, tedaj... darujemo Kristusa, žrtvovanega za naše grehe, in napravljamo, da je Bog, ki je prijatelj ljudi, milostljiv njim in nam (sv. Ciril Jeruzalemski, Catech. myst. 5,9,10).

1372

Sv. Avguštin je čudovito povzel ta nauk, ki nas spodbuja k bolj in bolj popolni udeležbi pri oni daritvi našega Odrešenika, ki jo obhajamo v evharistiji:

Ta celotna odrešena država, to se pravi zbor in družba svetih, je darovana Bogu kot vesoljna daritev po velikem duhovniku, ki je tudi v svojem trpljenju v podobi sužnja daroval samega sebe za nas, da bi nas naredil za telo tako visoke glave... To je daritev kristjanov: mnogi smo "eno telo v Kristusu" (Rim 12,5). In to daritev Cerkev spet in spet obhaja v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in kjer ji je postavljeno pred oči, da je v tem, kar ona daruje, tudi ona sama darovana (Civ. 10,6).

Kristusova navzočnost po moči njegove besede in Svetega Duha

1373

"Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je vstal od mrtvih in sedi na božji desnici ter prosi za nas" (Rim 8,34), je v svoji Cerkvi navzoč na mnoge načine (prim. C 48): v svoji besedi, v molitvi svoje Cerkve, "kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu" (Mt 18,20), v ubogih, bolnih, jetnikih (prim. Mt 25,31-46), v svojih zakramentih, katerih začetnik je on sam, v mašni daritvi in v osebi mašnika. Toda "še posebno (je navzoč) pod evharističnima podobama" (B 7).