S Kristusovim darovanjem se zedinjajo ne le udje, ki so še na tem svetu, marveč tudi tisti, ki do že v nebeški slavi: v občestvu s presveto Devico Marijo in spominjajoč se nje kakor tudi vseh svetnikov in svetnic daruje Cerkev evharistično daritev. Pri obhajanju evharistije se Cerkev skupaj z Marijo kakor ob vznožju križa zedinja s Kristusovim darovanjem in z njegovim posredovanjem.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu
Evharistična daritev se daruje tudi za verne rajne, "ki so umrli v Kristusu, pa niso še popolnoma očiščeni" (trid. koncil: DzS 1743), da bi mogli vstopiti v Kristusovo luč in njegov mir:
Pokopljita moje truplo kjer koli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob oltarju Gospodovem, kjer koli že bosta!" (sv. Monika pred smrtjo, Avguštinu in njegovemu bratu; Izpovedi 9,11,27).
Nato molimo (v evharistični molitvi = anafori) za svete očete in škofe, ki so zaspali in sploh za vse tiste, ki so zaspali pred nami, verujoč, da to prinaša zelo veliko korist dušam, v prid katerih je prošnja darovana, med tem ko je navzoč ta sveti in strah vzbujajoči žrtveni dar... Med tem ko darujemo Bogu svoje prošnje za vse tiste, ki so zaspali, najsi so bili tudi grešniki, tedaj... darujemo Kristusa, žrtvovanega za naše grehe, in napravljamo, da je Bog, ki je prijatelj ljudi, milostljiv njim in nam (sv. Ciril Jeruzalemski, Catech. myst. 5,9,10).
Sv. Avguštin je čudovito povzel ta nauk, ki nas spodbuja k bolj in bolj popolni udeležbi pri oni daritvi našega Odrešenika, ki jo obhajamo v evharistiji:
Ta celotna odrešena država, to se pravi zbor in družba svetih, je darovana Bogu kot vesoljna daritev po velikem duhovniku, ki je tudi v svojem trpljenju v podobi sužnja daroval samega sebe za nas, da bi nas naredil za telo tako visoke glave... To je daritev kristjanov: mnogi smo "eno telo v Kristusu" (Rim 12,5). In to daritev Cerkev spet in spet obhaja v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in kjer ji je postavljeno pred oči, da je v tem, kar ona daruje, tudi ona sama darovana (Civ. 10,6).
Kristusova navzočnost po moči njegove besede in Svetega Duha
"Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je vstal od mrtvih in sedi na božji desnici ter prosi za nas" (Rim 8,34), je v svoji Cerkvi navzoč na mnoge načine (prim. C 48): v svoji besedi, v molitvi svoje Cerkve, "kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu" (Mt 18,20), v ubogih, bolnih, jetnikih (prim. Mt 25,31-46), v svojih zakramentih, katerih začetnik je on sam, v mašni daritvi in v osebi mašnika. Toda "še posebno (je navzoč) pod evharističnima podobama" (B 7).
Način Kristusove navzočnosti pod evharističnima podobama je edinstven. Ta navzočnost dviga evharistijo nad vse zakramente in jo napravi "tako rekoč dovršitev duhovnega življenja in cilj, h kateremu težijo vsi zakramenti" (sv. Tomaž Akvinski, STh 3,73,3). V presvetem evharističnem zakramentu sta "resnično, stvarno in bistveno vsebovana telo in kri skupaj z dušo in božanstvom našega Gospoda Jezusa Kristusa in torej celotni Kristus" (trid. koncil: DzS 1651). "Ta navzočnost se imenuje 'resnična' ne po izključitvi, kakor da bi druge navzočnosti ne bile 'resnične', temveč po odličnosti, ker je ta navzočnost tudi substancialna; po njej namreč postane navzoč celi in neokrnjeni Kristus kot Bog in človek" (MF 40).