Kristusova daritev in evharistična daritev sta ena sama daritev: "Prav isti je namreč žrtveni dar /hostija/; isti se sedaj daruje po službi duhovnikov, ki je tedaj sam sebe daroval na križu; le način darovanja je različen. /.../ V tej božji daritvi, ki se opravlja pri maši, je vsebovan in se nekrvavo daruje prav isti Kristus, ki je enkrat za vselej sam sebe daroval na oltarju križa" (trid. koncil: DzS 1743).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu
Evharistija je tudi daritev Cerkve. Cerkev, ki je Kristusovo telo, je udeležena pri darovanjue svoje glave. Skupaj s Kristusom - glavo je darovana v vsej celoti tudi ona sama. Zedinja se z njegovo priprošnjo (posredovanjem) pri Očetu za vse ljudi. V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev, njihovo delo - vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom ter z njegovim popolnim darovanjem in dobi tako novo vrednost. Kristusova daritev, navzoča na oltarju, daje vsem rodovom kristjanov možnost, da se zedinjajo z njegovim darovanjem.
V katakombah je Cerkev pogosto upodobljena kot žena ki moli, ki ima v molitveni drži široko odprte roke. Kakor Kristus, ki je razprostrl roke na križu, se Cerkev po njem, z njim in v njem daruje in moli za vse ljudi.
Vsa Cerkev je zedinjena s Kristusovim darovanjem in z njegovo priprošnjo. Kot tisti, ki mu je naložena Petrova služba v Cerkvi, je papež pridružen vsakemu obhajanju evharistije, kjer ga imenujemo kot znamenje in kot nositelja službe edinosti vesoljne Cerkve. Krajevni škof je vedno odgovoren za evharistijo, četudi ji predseduje duhovnik; škofovo ime tukaj izgovarjamo, da naznačimo njegovo vodenje delne Cerkve sredi duhovniškega zbora in ob pomoči diakonov Zbrana skupnost moli tudi za vse služabnike, ki zanjo in skupaj z njo darujejo evharistično daritev:
Sama tista evharistija naj velja za zakonito, ki se izvrši pod predsedovanjem škofa ali tistega, ki mu je on dal nalogo za to (sv. Ignacij Antiohijski, Smyrn. 8,1).
Po službi duhovnikov se duhovna daritev vernikov dopolnjuje v zvezi s tisto daritvijo edinega srednika Kristusa, katera se po njihovih rokah v imenu vse Cerkve daruje v evharistični daritvi na nekrvavi in zakramentalni način, dokler Gospod ne pride (D 2).
S Kristusovim darovanjem se zedinjajo ne le udje, ki so še na tem svetu, marveč tudi tisti, ki do že v nebeški slavi: v občestvu s presveto Devico Marijo in spominjajoč se nje kakor tudi vseh svetnikov in svetnic daruje Cerkev evharistično daritev. Pri obhajanju evharistije se Cerkev skupaj z Marijo kakor ob vznožju križa zedinja s Kristusovim darovanjem in z njegovim posredovanjem.
Evharistična daritev se daruje tudi za verne rajne, "ki so umrli v Kristusu, pa niso še popolnoma očiščeni" (trid. koncil: DzS 1743), da bi mogli vstopiti v Kristusovo luč in njegov mir:
Pokopljita moje truplo kjer koli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob oltarju Gospodovem, kjer koli že bosta!" (sv. Monika pred smrtjo, Avguštinu in njegovemu bratu; Izpovedi 9,11,27).
Nato molimo (v evharistični molitvi = anafori) za svete očete in škofe, ki so zaspali in sploh za vse tiste, ki so zaspali pred nami, verujoč, da to prinaša zelo veliko korist dušam, v prid katerih je prošnja darovana, med tem ko je navzoč ta sveti in strah vzbujajoči žrtveni dar... Med tem ko darujemo Bogu svoje prošnje za vse tiste, ki so zaspali, najsi so bili tudi grešniki, tedaj... darujemo Kristusa, žrtvovanega za naše grehe, in napravljamo, da je Bog, ki je prijatelj ljudi, milostljiv njim in nam (sv. Ciril Jeruzalemski, Catech. myst. 5,9,10).