"V bogoslužju, zlasti v bogoslužju zakramentov obstaja del, ki je nespremenljiv - ker izvira iz božje ustanovitve - in katerega varuhinja je Cerkev, in pa deli, ki jih je mogoče predrugačiti in jih Cerkev more ter včasih celo mora prilagoditi kulturam ljudstev, ki so na novo evangelizirana (prim. B 21)" (Janez Pavel II, Ap. p. Vicesimus quintus annus 16),
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 2. člen: Liturgične različnosti in ena sama skrivnost
"Liturgična različnost more biti vir obogatitve, lahko pa tudi povzroča napetosti, medsebojna nerazumevnaja in celo razkole. Jasno je, da na tem področju različnost ne sme škodovati edinosti. Edinost se more izražati samo v zvestobi do skupne vere, do zakramentalnih znamenj, ki jih je Cerkev prejela od Kristusa, in do hierarhičnega občestva. Prilagajanje kulturam zahteva spreobrnjenje srca in, če je potrebno, prelome s pradavnimi navadami, ki so nezdružljive s katoliško vero" (prav tam).
Na kratko
Primerno je, da obhajanje bogoslužja teži za izražanjem v kulturi ljudstva, v katerem Cerkev živi, ne da bi se tej kulturi podredilo. Z drugi strani je bogoslužje samo tisto, ki poraja in oblikuje kulture.
Različna liturgična izročila ali obredi, ki so zakonito odobreni, razodevajo katolištvo Cerkve, ker naznačujejo in priobčujejo eno samo Kristusovo skrivnost.
Merilo, ki zagotavlja edinost v mnogovrstnosti liturgičnih izročil, je zvestoba do apostolskega izročila, to se pravi: občestvo v veri in zakramentih, prejetih od apostolov, tisto občestvo, ki mu je apostolsko nasledstvo znamenje in poroštvo.