Na kratko
Primerno je, da obhajanje bogoslužja teži za izražanjem v kulturi ljudstva, v katerem Cerkev živi, ne da bi se tej kulturi podredilo. Z drugi strani je bogoslužje samo tisto, ki poraja in oblikuje kulture.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 2. člen: Liturgične različnosti in ena sama skrivnost
Primerno je, da obhajanje bogoslužja teži za izražanjem v kulturi ljudstva, v katerem Cerkev živi, ne da bi se tej kulturi podredilo. Z drugi strani je bogoslužje samo tisto, ki poraja in oblikuje kulture.
Različna liturgična izročila ali obredi, ki so zakonito odobreni, razodevajo katolištvo Cerkve, ker naznačujejo in priobčujejo eno samo Kristusovo skrivnost.
Merilo, ki zagotavlja edinost v mnogovrstnosti liturgičnih izročil, je zvestoba do apostolskega izročila, to se pravi: občestvo v veri in zakramentih, prejetih od apostolov, tisto občestvo, ki mu je apostolsko nasledstvo znamenje in poroštvo.
Zakramente nove zaveze je postavil Kristus in jih je sedem: krst, birma, evharistija, pokora, bolniško maziljenje, mašniško posvečenje (sveti red) in zakon. Sedem zakramentov se dotika vseh obdobij in vseh pomembnih trenutkov kristjanovega življenja: podeljujejo prerojenje in rast, ozdravljenje in poslanstvo za versko življenje kristjanov. Pri tem je neka določena podobnost med obdobji naravnega življenja in med obdobji duhovnega življenja (prim. sv. Tomaž Akvinski, STh, 3,65,1).
Držeč se te podobnosti bomo najprej predstavili tri zakramente uvajanja v krščanstvo (prvo poglavje), nato zakramenta ozdravljanja (drugo poglavje), končno zakramenta, ki služita občestvu in poslanstvu vernikov (tretje poglavje). To zaporedje gotovo ni edino mogoče, a pomaga nam videti, da so zakramenti en sam organizem, v katerem ima vsak posamezen zakrament svoje življenjsko mesto. V tem organizmu zavzema evharistija kot "zakrament zakramentov" edinstveno mesto: "vsi drugi zakramenti so naravnani nanj kot na svoj cilj" (sv. Tomaž Akvinski, STh, 3,65,3).