Domov/Katekizem/KKC 1177

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1177

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › III. Kdaj obhajati zakramente?

1175

Molitveno bogoslužje je namenjeno, da bi postalo molitev celotnega božjega ljudstva. V njem Kristus "nadaljuje po svoji Cerkvi" svojo duhovniško službo (B 83) . Vsakdo se ga udeležuje po svoji lastni službi v Cerkvi in okoliščinah svojega življenja: duhovniki kot tisti, ki se posvečajo pastirski službi, saj so poklicani, da naj bodo vztrajni v molitvi in službi besede (prim. B 86; 96; D 5); redovniki in redovnice po karizmi svojega posvečenega življenja (prim. B 98); vsi verniki pa v skladu s svojimi možnostmi. "Dušni pastirji naj poskrbijo, da se bodo glavne ure, zlasti večernice, ob nedeljah in slovesnejših godovih opravljale skupno v cerkvi. Priporoča se tudi vernikom, da opravljajo molitveno bogoslužje ali skupaj z duhovnikom ali skupaj sami ali celo vsak zase" (B 100).

1176

Opravljanje molitvenega bogoslužja zahteva ne samo usklajanje glasu s srcem, ki moli, temveč tudi pridobitev popolnejše liturgične in biblične izobrazbe, zlasti glede psalmov (prim. B 90).

1177

Pesmi in prošnje molitvenega bogoslužja uvrščajo molitev psalmov v čas Cerkve tako, da izražajo simboliko dnevnega trenutka, liturgičnega časa ali praznika, ki se obhaja. Še več, branje božje besede pri vsaki uri (z odgovori ali odpevi, ki branju sledijo) in pri nekaterih urah, branja očetov in duhovnih učiteljev, globlje razodevajo smisel skrivnosti, ki se obhaja, pomagajo k razumevanju psalmov in pripravljajo na tiho molitev. Lectio divina, kjer božjo besedo beremo in premišljujemo, da bi postala molitev, je tako ukoreninjena v obhajanje bogoslužja.

1178

Molitveno bogoslužje, ki je kakor podaljšanje evharističnega opravila, ne izključuje, temveč kliče na dopolnilen način različne pobožnosti božjega ljudstva, zlasti češčenje sv. Rešnjega telesa in molitev pred tem najsvetejšim zakramentom.

IV. Kje obhajati zakramente?

1179

Novozavezno bogočastje "v duhu in resnici" (Jn 4,24) ni vezano na en sam kraj. Vsa zemlja je sveta in zaupana človeškim otrokom. Ko se verniki zberejo na istem kraju, so prvenstveno "živi kamni", zbrani za vgraditev "v duhovno stavbo" (1 Pt 2,5-6). Telo vstalega Kristusa je duhovno svetišče, iz katerega priteka studenec žive vode. Včlenjeni v Kristusa po Svetem Duhu "smo namreč svetišče živega Boga" (2 Kor 6,15).