Cerkev obhaja skrivnost svojega Gospoda vse "dokler ne pride" in dokler ne "bo Bog vse v vsem" (1 Kor 11,26; 15,28). Vse od apostolske dobe dalje liturgijo priteguje naproti njenemu poslednjemu cilju vzdihovanje Duha v Cerkvi, ki govori: "Marana Tha!" (1 Kor 16,22). Tako je Cerkev udeležena pri Jezusovem hrepenenju: "Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, ... dokler je v polnosti ne bom užival v božjem kraljestvu" (Lk 22,15-16). V Kristusovih zakramentih Cerkev že prejema aro svoje dediščine, že je deležna večnega življenja, medtem ko "pričakuje, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo velikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa" (Tit 2,13). "Duh in nevesta pravita: Pridi! ... Pridi, Gospod Jezus!" (Raz 22,17.20).
Sv. Tomaž takole povzema različne razsežnosti zakramentalnega znamenja: "Unde sacramentum et signum rememorativum ejus quod praecessit, scilicet passionis Christi; et demonstrativum ejus quod in nobis efficitur per Christi passionem, scilicet gratiae; et prognosticum, id est, praenuntiativum futurae gloriae". ("Zato je zakrament znamenje, ki spominja na to, kar je bilo prej izvršeno, se pravi, Kristusovo trpljenje; in ki kaže na to, kar v nas povzroči Kristusovo trpljenje, se pravi milost; in ki napoveduje, se pravi vnaprej naznanja prihodnjo slavo") (s. th. 3,60,3).