Ker zakramenti vrhu tega izražajo in razvijajo občestvo vere v Cerkvi, je načelo lex orandi eden od bistvenih kriterijev za dialog, ki si prizadeva za vzpostavitev edinosti kristjanov (prim. E 2 in 15).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 2. člen: Velikonočna skrivnost v zakramentih Cerkve › IV. Zakramenti odrešenja
IV. Zakramenti odrešenja
Obhajani vredno v veri podeljujejo zakramenti milost, ki jo označujejo (prim. tridentinski koncil: DS 1605 in DS 1606). Zakramenti so učinkoviti, ker v njih deluje Kristus sam: on krščuje, on deluje v svojih zakramentih, da bi priobčil milost, ki jo zakrament označuje. Oče vedno uslišuje molitev Cerkve svojega Sina, ki v epiklezi vsakega zakramenta izraža svojo vero v moč Duha. Kakor ogenj preoblikuje vase vse tisto, česar se dotika, tako Sveti Duh preoblikuje v božje življenje to, kar se podredi njegovi moči.
To je smisel trditve Cerkve (prim. tridentinski koncil: DS 1608): zakramenti delujejo ex opere operato (dobesedno: "iz samega dejstva, da je dejanje izvršeno", "iz izvršenega dela"), to se pravi v moči Kristusovega odrešenjskega dela, izvršenega enkrat za vselej. Iz tega sledi, da "se zakrament ne realizira (nima učinka) na podlagi pravičnosti človeka, ki ga podeli ali prejme, temveč po moči Boga samega" (sv. Tomaž Akvinski, s. th. 3,68,8). Kakor hitro zakrament obhajamo v skladu z namenom Cerkve, deluje v njem in po njem moč Kristusa in njegovega Duha, neodvisno od osebne svetosti delivca. Vendar so sadovi zakramentov odvisni tudi od pripravljenosti (dispozicij) prejemnika.
Cerkev trdi, da so za verujoče zakramenti nove zaveze potrebni za zveličanje (prim. tridentinski koncil: DS 1604). "Zakramentalna milost" je milost Svetega Duha, ki jo podarja Kristus in je lastna vsakemu zakramentu. Duh ozdravlja in preoblikuje tiste, ki prejmejo zakrament, upodabljajoč jih po Božjem Sinu. Sad zakramentalnega življenja je v tem, da Duh posinovljenja pobožanstvuje (prim. 2 Pt 1,4) vernike, ko jih življenjsko zedinja z edinorojenim Sinom, Odrešenikom.
V. Zakramenti večnega življenja
Cerkev obhaja skrivnost svojega Gospoda vse "dokler ne pride" in dokler ne "bo Bog vse v vsem" (1 Kor 11,26; 15,28). Vse od apostolske dobe dalje liturgijo priteguje naproti njenemu poslednjemu cilju vzdihovanje Duha v Cerkvi, ki govori: "Marana Tha!" (1 Kor 16,22). Tako je Cerkev udeležena pri Jezusovem hrepenenju: "Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, ... dokler je v polnosti ne bom užival v božjem kraljestvu" (Lk 22,15-16). V Kristusovih zakramentih Cerkev že prejema aro svoje dediščine, že je deležna večnega življenja, medtem ko "pričakuje, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo velikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa" (Tit 2,13). "Duh in nevesta pravita: Pridi! ... Pridi, Gospod Jezus!" (Raz 22,17.20).
Sv. Tomaž takole povzema različne razsežnosti zakramentalnega znamenja: "Unde sacramentum et signum rememorativum ejus quod praecessit, scilicet passionis Christi; et demonstrativum ejus quod in nobis efficitur per Christi passionem, scilicet gratiae; et prognosticum, id est, praenuntiativum futurae gloriae". ("Zato je zakrament znamenje, ki spominja na to, kar je bilo prej izvršeno, se pravi, Kristusovo trpljenje; in ki kaže na to, kar v nas povzroči Kristusovo trpljenje, se pravi milost; in ki napoveduje, se pravi vnaprej naznanja prihodnjo slavo") (s. th. 3,60,3).