Domov/Katekizem/KKC 1127

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1127

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 2. člen: Velikonočna skrivnost v zakramentih Cerkve › IV. Zakramenti odrešenja

1125

Zato nobenega zakramentalnega obreda ni mogoče modificirati ali z njim manipulirati po volji delivca ali skupnosti. Celo najvišja oblast v Cerkvi ne more po svoji volji spreminjati liturgije, temveč samo v poslušnosti vere in v religioznem spoštovanju do skrivnosti liturgije.

1126

Ker zakramenti vrhu tega izražajo in razvijajo občestvo vere v Cerkvi, je načelo lex orandi eden od bistvenih kriterijev za dialog, ki si prizadeva za vzpostavitev edinosti kristjanov (prim. E 2 in 15).

IV. Zakramenti odrešenja

1127

Obhajani vredno v veri podeljujejo zakramenti milost, ki jo označujejo (prim. tridentinski koncil: DS 1605 in DS 1606). Zakramenti so učinkoviti, ker v njih deluje Kristus sam: on krščuje, on deluje v svojih zakramentih, da bi priobčil milost, ki jo zakrament označuje. Oče vedno uslišuje molitev Cerkve svojega Sina, ki v epiklezi vsakega zakramenta izraža svojo vero v moč Duha. Kakor ogenj preoblikuje vase vse tisto, česar se dotika, tako Sveti Duh preoblikuje v božje življenje to, kar se podredi njegovi moči.

1128

To je smisel trditve Cerkve (prim. tridentinski koncil: DS 1608): zakramenti delujejo ex opere operato (dobesedno: "iz samega dejstva, da je dejanje izvršeno", "iz izvršenega dela"), to se pravi v moči Kristusovega odrešenjskega dela, izvršenega enkrat za vselej. Iz tega sledi, da "se zakrament ne realizira (nima učinka) na podlagi pravičnosti človeka, ki ga podeli ali prejme, temveč po moči Boga samega" (sv. Tomaž Akvinski, s. th. 3,68,8). Kakor hitro zakrament obhajamo v skladu z namenom Cerkve, deluje v njem in po njem moč Kristusa in njegovega Duha, neodvisno od osebne svetosti delivca. Vendar so sadovi zakramentov odvisni tudi od pripravljenosti (dispozicij) prejemnika.

1129

Cerkev trdi, da so za verujoče zakramenti nove zaveze potrebni za zveličanje (prim. tridentinski koncil: DS 1604). "Zakramentalna milost" je milost Svetega Duha, ki jo podarja Kristus in je lastna vsakemu zakramentu. Duh ozdravlja in preoblikuje tiste, ki prejmejo zakrament, upodabljajoč jih po Božjem Sinu. Sad zakramentalnega življenja je v tem, da Duh posinovljenja pobožanstvuje (prim. 2 Pt 1,4) vernike, ko jih življenjsko zedinja z edinorojenim Sinom, Odrešenikom.