II. Nebesa
Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in ki so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo "takšnega, kakršen je" (Jn 3,2), iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; Raz 22,4):
Z apostolsko oblastjo odločamo ...: Po vsesplošni božji uredbi so bile, so in bodo v nebesih, v nebeškem kraljestvu in v nebeškem raju s Kristusom, v družbi s svetimi angeli: Duše vseh svetih ... in drugih verujočih, ki so umrli, potem ko so prejeli sveti Kristusov krst, in ki v njih ob njihovi smrti ni bilo nič takega, kar bi moralo biti očiščeno, ... ali ki so bile po smrti očiščene, če je bilo tedaj v njih kaj očiščenja potrebnega ali bo to potrebno v prihodnje ... In sicer so te duše bile, so in bodo v nebesih še pred zopetnjim zedinjenjem s svojim telesom in pred vesoljno sodbo, seveda po vnebohodu našega Odrešenika Gospoda Jezusa Kristusa. In po trpljenju in smrti Gospoda Jezusa Kristusa so gledale in gledajo božje bistvo z neposrednim gledanjem in tudi od obličja do obličja, brez posredovanja kake stvari (Benedikt XII.: DS 1000; prim. C 49).