Domov/Katekizem/KKC 1023

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1023

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 12. člen: Verujem ... večno življenje › II. Nebesa

I. Posebna sodba

1021

S smrtjo se konča človekovo življenje kot čas, ki je odprt za sprejetje ali odklonitev božje milosti, razodete v Kristusu (prim. 2 Tim 1,9-10). Nova zaveza govori o sodbi prvenstveno s pogledom na končno srečanje s Kristusom v njegovem drugem prihodu, vendar pa večkrat potrjuje tudi takojšnje povračilo neposredno po smrti vsakega posameznika po njegovih delih in po njegovi veri. Prilika o ubogem Lazarju (prim. Lk 16,22) in Kristusova beseda na križu desnemu razbojniku (prim. Lk 23,43) kakor tudi druga besedila Nove zaveze (prim. 2 Kor 5,8; Flp 1,23; Heb 9,27; 12,23) govorijo o poslednji usodi duše (prim. Mt 16,26), ki more biti za ene in za druge različna.

1022

Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi - ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa - bodisi prek očiščevanja (prim. lyonski koncil: DS 857-858; florentinski koncil: DS 1304-1306; tridentinski koncil: DS 1820) bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost (prim. Benedikt XII.: DS 1000- 1001; Janez XXII.: DS 990) bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj (prim. Benedikt XII.: DS 1002).

Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni (sv. Janez od Križa, dichos 64).

II. Nebesa

1023

Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in ki so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo "takšnega, kakršen je" (Jn 3,2), iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; Raz 22,4):

Z apostolsko oblastjo odločamo ...: Po vsesplošni božji uredbi so bile, so in bodo v nebesih, v nebeškem kraljestvu in v nebeškem raju s Kristusom, v družbi s svetimi angeli: Duše vseh svetih ... in drugih verujočih, ki so umrli, potem ko so prejeli sveti Kristusov krst, in ki v njih ob njihovi smrti ni bilo nič takega, kar bi moralo biti očiščeno, ... ali ki so bile po smrti očiščene, če je bilo tedaj v njih kaj očiščenja potrebnega ali bo to potrebno v prihodnje ... In sicer so te duše bile, so in bodo v nebesih še pred zopetnjim zedinjenjem s svojim telesom in pred vesoljno sodbo, seveda po vnebohodu našega Odrešenika Gospoda Jezusa Kristusa. In po trpljenju in smrti Gospoda Jezusa Kristusa so gledale in gledajo božje bistvo z neposrednim gledanjem in tudi od obličja do obličja, brez posredovanja kake stvari (Benedikt XII.: DS 1000; prim. C 49).

1024

To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z njo, z Devico Marijo, z angeli in vsemi blaženimi (zveličanimi) imenujemo "nebesa". Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče.

1025

Živeti v nebesih pomeni "biti s Kristusom" (prim. Jn 14,3; Flp 1,23; 1 Tes 4,17). Izvoljeni živijo "v Kristusu", vendar pa tukaj ohranijo, bolje rečeno, najdejo tu svojo resnično identiteto, svoje lastno ime (prim. Raz 2,17):

Vita est enim esse cum Christo; ideo ubi Christus, ibi vita, ibi regnum (Življenje je namreč biti s Kristusom; kjer je torej Kristus, tam je življenje, tam je kraljestvo) (sv. Ambrož, Luc. 10,121).