Jezus, Sin Božji, je prostovoljno pretrpel smrt za nas v popolni in svobodni podreditvi volji Boga, svojega Očeta. S svojo smrtjo je premagal (uničil) smrt in tako vsem ljudem omogočil zveličanje.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 12. člen: Verujem ... večno življenje › I. Posebna sodba
12. člen: Verujem ... večno življenje
Kristjan, ki svojo lastno smrt zedinja z Jezusovo smrtjo, gleda na smrt kot na prihod h Kristusu in vstop v večno življenje. Potem ko je Cerkev nad umirajočim kristjanom zadnjikrat izrekla besede odpuščanja Kristusove odveze (absolucije), ga zadnjikrat zapečatila z okrepčujočim maziljenjem in mu za popotnico dala Kristusa kot hrano za potovanje, mu z blagodejno gotovostjo govori:
Krščanska duša, potuj s tega sveta v imenu vsemogočnega Boga Očeta, ki te je ustvaril; v imenu Jezusa Kristusa, Sina živega Boga, ki je zate trpel; v imenu Svetega Duha, ki te je posvetil. Danes naj bo tvoje mesto v božjem miru in tvoje prebivališče pri Bogu na svetem Sionu skupaj z božjo materjo Marijo, svetim Jožefom in vsemi angeli in svetniki ... Vrni se k svojemu Stvarniku, ki te je iz prsti naredil. Ko se poslavljaš od tega življenja, naj ti pride naproti božja mati Marija, angeli in vsi svetniki, ... da boš gledal svojega Odrešenika iz obličja v obličje ... (Pobr, "Priporočanje duše").
I. Posebna sodba
S smrtjo se konča človekovo življenje kot čas, ki je odprt za sprejetje ali odklonitev božje milosti, razodete v Kristusu (prim. 2 Tim 1,9-10). Nova zaveza govori o sodbi prvenstveno s pogledom na končno srečanje s Kristusom v njegovem drugem prihodu, vendar pa večkrat potrjuje tudi takojšnje povračilo neposredno po smrti vsakega posameznika po njegovih delih in po njegovi veri. Prilika o ubogem Lazarju (prim. Lk 16,22) in Kristusova beseda na križu desnemu razbojniku (prim. Lk 23,43) kakor tudi druga besedila Nove zaveze (prim. 2 Kor 5,8; Flp 1,23; Heb 9,27; 12,23) govorijo o poslednji usodi duše (prim. Mt 16,26), ki more biti za ene in za druge različna.
Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi - ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa - bodisi prek očiščevanja (prim. lyonski koncil: DS 857-858; florentinski koncil: DS 1304-1306; tridentinski koncil: DS 1820) bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost (prim. Benedikt XII.: DS 1000- 1001; Janez XXII.: DS 990) bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj (prim. Benedikt XII.: DS 1002).
Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni (sv. Janez od Križa, dichos 64).
II. Nebesa
Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in ki so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo "takšnega, kakršen je" (Jn 3,2), iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; Raz 22,4):
Z apostolsko oblastjo odločamo ...: Po vsesplošni božji uredbi so bile, so in bodo v nebesih, v nebeškem kraljestvu in v nebeškem raju s Kristusom, v družbi s svetimi angeli: Duše vseh svetih ... in drugih verujočih, ki so umrli, potem ko so prejeli sveti Kristusov krst, in ki v njih ob njihovi smrti ni bilo nič takega, kar bi moralo biti očiščeno, ... ali ki so bile po smrti očiščene, če je bilo tedaj v njih kaj očiščenja potrebnega ali bo to potrebno v prihodnje ... In sicer so te duše bile, so in bodo v nebesih še pred zopetnjim zedinjenjem s svojim telesom in pred vesoljno sodbo, seveda po vnebohodu našega Odrešenika Gospoda Jezusa Kristusa. In po trpljenju in smrti Gospoda Jezusa Kristusa so gledale in gledajo božje bistvo z neposrednim gledanjem in tudi od obličja do obličja, brez posredovanja kake stvari (Benedikt XII.: DS 1000; prim. C 49).