Smrt je posledica greha. Kot verodostojen razlagalec svetopisemskih trditev (prim. 1 Mz 2,17; 3,3; 3,19; Mdr 1,13; Rim 5,12; 6,23) in izročila uči cerkveno učiteljstvo, da je smrt prišla na svet zaradi človekovega greha (prim. DS 1511). Čeprav je človek imel umrljivo naravo, je Bog določil, da ne bo umrl. Smrt je bila torej v nasprotju z načrti Boga Stvarnika in je prišla na svet kot posledica greha (prim. Mdr 2,23-24). "Telesna smrt, s katero bi bilo človeku prizaneseno, če bi ne bil grešil" (CS 18) je tako človekov "zadnji sovražnik", ki mora biti premagan (prim. 1 Kor 15,26).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 10. člen: VERUJEM ... ODPUščANJE GREHOV › II. Umreti v Kristusu Jezusu
Po Kristusu je smrt preoblikovana. Tudi Jezus, Božji Sin, je pretrpel smrt, kakršna je lastna človeškemu stanju. Toda kljub svoji grozi pred obličjem smrti (prim. Mr 14,33- 34; Heb 5,7-8), jo je sprejel v dejanju popolne in svobodne podreditve volji svojega Očeta. Jezusova pokorščina je preoblikovala prekletstvo smrti v blagoslov (prim. Rim 5,19-21).
Smisel krščanske smrti
Zaradi Kristusa ima krščanska smrt pozitiven smisel. "Živeti je zame Kristus in umreti dobiček" (Flp 1,21). "Zanesljiva je beseda: če s Kristusom umremo, bomo z njim tudi zaživeli" (2 Tim 2,11). Bistvena novost krščanske smrti je v tem: s krstom je kristjan že zakramentalno "umrl s Kristusom", da bi živel novo življenje; in če umremo v Kristusovi milosti, tedaj telesna smrt spopolni to "umiranje s Kristusom" in dovrši tako našo včlenitev v Kristusa v njegovem odrešenjskem dejanju:
Bolje je zame, da umrjem v ("eis") Jezusa Kristusa, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je umrl za nas; njega hočem, ki je vstal za nas. Rojstvo se mi bliža ... Pustite me, da prejmem čisto luč. Ko bom prišel tja, bom človek (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 6,1-2).
V smrti Bog človeka pokliče k sebi. Zaradi tega more kristjan izkusiti v razmerju do smrti podobno hrepenenje, kakor ga je imel sv. Pavel: "Hrepenim, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom" (Flp 1,23); in preoblikovati more svojo smrt po Kristusovem zgledu v dejanje pokorščine in ljubezni do Očeta (prim. Lk 23,46):
Moja (zemeljska) ljubezen (eros) je križana... Živa in goreča voda je v meni, ki mi od znotraj kliče: 'Semkaj k Očetu!' (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 7,2).
Gledati hočem Boga, in da bi ga gledala, je potrebno umreti (sv. Terezija Avilska, vida 1).
Ne umiram, v življenje vstopam (sv. Terezija Deteta Jezusa, verba).
Krščansko gledanje na smrt (prim. 1 Tes 4,13-14) je na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve:
Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih (RiM, Hvalospev pri mašah za rajne).