Domov/Katekizem/KKC 1012

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1012

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 10. člen: VERUJEM ... ODPUščANJE GREHOV › II. Umreti v Kristusu Jezusu

Smisel krščanske smrti

1010

Zaradi Kristusa ima krščanska smrt pozitiven smisel. "Živeti je zame Kristus in umreti dobiček" (Flp 1,21). "Zanesljiva je beseda: če s Kristusom umremo, bomo z njim tudi zaživeli" (2 Tim 2,11). Bistvena novost krščanske smrti je v tem: s krstom je kristjan že zakramentalno "umrl s Kristusom", da bi živel novo življenje; in če umremo v Kristusovi milosti, tedaj telesna smrt spopolni to "umiranje s Kristusom" in dovrši tako našo včlenitev v Kristusa v njegovem odrešenjskem dejanju:

Bolje je zame, da umrjem v ("eis") Jezusa Kristusa, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je umrl za nas; njega hočem, ki je vstal za nas. Rojstvo se mi bliža ... Pustite me, da prejmem čisto luč. Ko bom prišel tja, bom človek (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 6,1-2).

1011

V smrti Bog človeka pokliče k sebi. Zaradi tega more kristjan izkusiti v razmerju do smrti podobno hrepenenje, kakor ga je imel sv. Pavel: "Hrepenim, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom" (Flp 1,23); in preoblikovati more svojo smrt po Kristusovem zgledu v dejanje pokorščine in ljubezni do Očeta (prim. Lk 23,46):

Moja (zemeljska) ljubezen (eros) je križana... Živa in goreča voda je v meni, ki mi od znotraj kliče: 'Semkaj k Očetu!' (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 7,2).

Gledati hočem Boga, in da bi ga gledala, je potrebno umreti (sv. Terezija Avilska, vida 1).

Ne umiram, v življenje vstopam (sv. Terezija Deteta Jezusa, verba).

1012

Krščansko gledanje na smrt (prim. 1 Tes 4,13-14) je na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve:

Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih (RiM, Hvalospev pri mašah za rajne).

1013

Smrt je konec človekovega zemeljskega romanja, časa milosti in usmiljenja, ki mu ga Bog podarja zato, da bi uresničil svoje zemeljsko življenje po božjem načrtu in izvršil odločitev glede svoje dokončne usode. "Po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja" (C 48) se ne bomo nič več vrnili v druga zemeljska življenja. "Ljudem je določeno enkrat umreti" (Heb 9,27). Nikakršne "reinkarnacije" (zopetnega utelešenja) ni po smrti.

1014

Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro naše smrti ("Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod": litanije vseh svetnikov), naj se obračamo k božji Materi, da bi prosila za nas "ob naši smrtni uri" (molitev "Zdrava, Marija"), in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt:

Kar misliš in delaš, misli in delaj, kakor bi že danes moral umreti. Ko bi imel čisto vest, bi se tudi smrti posebno ne bal. Bolje bi bilo, grehov se varovati, kakor pa bežati pred smrtjo. Če danes nisi pripravljen, kako boš pa jutri? (Hoja za Kristusom 1,23,1).

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega (sv. Frančišek Asiški, Sončna pesem).