Smrt je konec zemeljskega življenja. Naše življenje je podvrženo meri časa, v katerem se spreminjamo, se staramo in smrt se - kakor pri vseh zemeljskih živih bitjih - zdi normalni konec življenja. Ta vidik smrti daje našemu življenju urgentnost: spominjanje na svojo umrljivost nam tudi pomaga klicati si v spomin, da nam je dan na voljo le omejen čas za uresničenje svojega življenja:
Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti, ... preden se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal" (Prd 12,1.7).