Katekizem katoliške Cerkve

KKC 927

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 4. odstavek: Verniki – hierarhija, laiki, posvečeno življenje › III. Posvečeno življenje

Redovniško življenje

925

Redovniško življenje se je porodilo na Vzhodu v prvih krščanskih stoletjih (prim. E 15) in je živelo v ustanovah, ki jih je Cerkev kanonično ustanovila (prim. ZCP, kan. 573). Od drugih oblik posvečenega življenja se razlikuje po svoji kultni naravi, po javnih zaobljubah evangeljskih svetov, po bratskem življenju v skupnosti, po pričevanju za zedinjenost Kristusa in Cerkve (prim. ZCP, kan. 607).

926

Redovniško življenje izvira iz skrivnosti Cerkve. Je dar, ki ga Cerkev prejema od svojega Gospoda in ga kot trajen stan življenja nudi verniku, ki ga Bog kliče k zaobljubitvi evangeljskih svetov. S tem more Cerkev hkrati razodevati Kristusa in se prepoznavati kot Odrešenikova nevesta. Redovniško življenje je povabljeno, naj v svojih raznovrstnih oblikah v govorici našega časa naznačuje božjo ljubezen samo.

927

Vsi redovniki, izvzeti ali ne izvzeti (prim. ZCP, kan. 591), zavzemajo mesto med sodelavci krajevnega škofa v njegovi pastirski službi (prim. Š 33-35). Misijonska zasaditev in misijonsko širjenje Cerkve potrebujeta navzočnosti redovniškega življenja v vseh oblikah že od vsega začetka evangelizacije (prim. M 18; 40). "Zgodovina potrjuje velike zasluge redovnih družin pri širjenju vere in pri ustanavljanju novih Cerkva: od starih samostanskih ustanov do srednjeveških redov, prav do modernih kongregacij" (Janez Pavel II., RM 69).

Svetni instituti

928

"Svetni institut je ustanova posvečenega življenja, v kateri med svetom živeči verniki težijo za popolnostjo ljubezni in si prizadevajo zlasti od znotraj prispevati k posvetitvi sveta" (ZCP, kan 71O).

929

Z "življenjem, ki je popolnoma in v celoti naravnano na (to) posvetitev" (Pij XII., const. ap. "Provida Mater"), so člani teh institutov udeleženi pri nalogi Cerkve, da evangelizira "v svetu in kakor iz sveta", kjer njihova navzočnost deluje "kakor kvas" (R 11). Njihovo "pričevanje krščanskega življenja" meri na "urejanje časnih stvarnosti v skladu z Bogom in na prešinjanje sveta z močjo evangelija". S posvečenimi vezmi sprejemajo evangeljske svete ter ohranjajo med seboj občestvo in bratstvo, lastni svojemu "svetnemu načinu življenja" (ZCP, kan. 713,2).