"Red devic, ki naredijo sveti sklep, da bodo izraziteje hodile za Kristusom, krajevni škof ... po potrjenem bogoslužnem obredu posveti Bogu, skrivnostno zaroči Kristusu, Božjemu Sinu, in posveti službi Cerkve" (ZCP, kan 6O4,1). S tem slovesnim obredom ("Posvetitev devic"), "devica postane posvečena oseba, nadčasovno znamenje ljubezni Cerkve do Kristusa, eshatološka podoba nebeške neveste in prihodnjega življenja" (OCV praenotanda 1, Posvetitev devic, Predhodna navodila 1).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 4. odstavek: Verniki – hierarhija, laiki, posvečeno življenje › III. Posvečeno življenje
Red devic, ki je bližnji drugim oblikam posvečenega življenja (prim. ZCP, kan. 604,1), postavi žensko osebo, živečo v svetu (ali nuno), v življenje molitve, spokornosti, služenja svojim bratom in apostolske dejavnosti, "v skladu z njenim stanom in milostmi, ki jih prejema" (OCV praenotanda 2, Posvetitev devic, Predhodna navodila 2). Posvečene device se morejo združevati, da bi zvesteje spolnjevale svoj sklep (prim. ZCP, kan. 604,2).
Redovniško življenje
Redovniško življenje se je porodilo na Vzhodu v prvih krščanskih stoletjih (prim. E 15) in je živelo v ustanovah, ki jih je Cerkev kanonično ustanovila (prim. ZCP, kan. 573). Od drugih oblik posvečenega življenja se razlikuje po svoji kultni naravi, po javnih zaobljubah evangeljskih svetov, po bratskem življenju v skupnosti, po pričevanju za zedinjenost Kristusa in Cerkve (prim. ZCP, kan. 607).
Redovniško življenje izvira iz skrivnosti Cerkve. Je dar, ki ga Cerkev prejema od svojega Gospoda in ga kot trajen stan življenja nudi verniku, ki ga Bog kliče k zaobljubitvi evangeljskih svetov. S tem more Cerkev hkrati razodevati Kristusa in se prepoznavati kot Odrešenikova nevesta. Redovniško življenje je povabljeno, naj v svojih raznovrstnih oblikah v govorici našega časa naznačuje božjo ljubezen samo.
Vsi redovniki, izvzeti ali ne izvzeti (prim. ZCP, kan. 591), zavzemajo mesto med sodelavci krajevnega škofa v njegovi pastirski službi (prim. Š 33-35). Misijonska zasaditev in misijonsko širjenje Cerkve potrebujeta navzočnosti redovniškega življenja v vseh oblikah že od vsega začetka evangelizacije (prim. M 18; 40). "Zgodovina potrjuje velike zasluge redovnih družin pri širjenju vere in pri ustanavljanju novih Cerkva: od starih samostanskih ustanov do srednjeveških redov, prav do modernih kongregacij" (Janez Pavel II., RM 69).