Katekizem katoliške Cerkve

KKC 890

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 4. odstavek: Verniki – hierarhija, laiki, posvečeno življenje › I. Hierarhična ureditev Cerkve

Učiteljska naloga

888

"Prva dolžnost" škofov in duhovnikov, njihovih sodelavcev, je, "da ... vsem oznanjajo božji evangelij" (D 4), spolnjujoč Gospodovo naročilo (prim. Mr 16,15). So namreč "glasniki vere in dovajajo nove učence h Kristusu; so tudi verodostojni učitelji" vere apostolov, "to se pravi nosilci Kristusove avtoritete" (C 25).

889

Da bi ohranjal Cerkev v čistosti vere, ki so jo predali naprej apostoli, je Kristus, on, ki je resnica, hotel dati svoji Cerkvi delež svoje lastne nezmotljivosti. Po "nadnaravnem verskem čutu" se božje ljudstvo "neomahljivo oklepa vere" pod vodstvom živega učiteljstva Cerkve (prim. C 12; BR 10).

890

Poslanstvo cerkvenega učiteljstva je povezano z dokončnostjo zaveze, ki jo je Bog v Kristusu vzpostavil s svojim ljudstvom; to učiteljstvo ga mora varovati pred odkloni (deviacijami) in oslabitvami ter mu zagotavljati objektivno možnost, da izpoveduje brez zmote pristno (avtentično) vero. Pastirska naloga cerkvenega učiteljstva je torej naravnana na to, da bedi nad tem, da božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja. Za izpolnjevanje te naloge je Kristus obdaril pastirje s karizmo nezmotnosti v stvareh vere in nravnosti. Izvrševanje te karizme more dobiti več oblik:

891

"To nezmotnost ima v moči svoje službe rimski škof, glava škofovskega zbora, kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh kristjanov, ki svoje brate potrjuje v veri, dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh ... Cerkvi obljubljeno nezmotnost ima tudi zbor škofov, kadar izvršujejo vrhovno učiteljstvo v zvezi s Petrovim naslednikom", zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru (C 25; prim. 1. vatikanski koncil: DS 3074). Kadar Cerkev po svojem vrhovnem učiteljstvu kaj predlaga "v verovanje kot od Boga razodeto" (BR 10) in kot Kristusov nauk, "tedaj se moramo takšnih definicij oklepati s poslušnostjo vere" (C 25). Ta nezmotnost se razteza tako daleč, kakor daleč se razteza zaklad božjega razodetja (prim. C 25).

892

Božja pomoč je nadalje dana naslednikom apostolov, ko učijo v občestvu s Petrovim naslednikom, in na poseben način rimskemu škofu, pastirju celotne Cerkve, kadar pri izvrševanju rednega učiteljstva predlože kak nauk, ki vodi k boljšemu razumevanju razodetja v stvareh vere in nravnosti, ne da bi prišli do nezmotne definicije in ne da bi se o tem "dokončno" izjavili. Temu rednemu učenju verniki dolgujejo tisto "religiozno poslušnost volje in razuma" (C 25), ki se sicer razlikuje od "pritrditve vere", vendar pa je njen podaljšek.