"To nezmotnost ima v moči svoje službe rimski škof, glava škofovskega zbora, kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh kristjanov, ki svoje brate potrjuje v veri, dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh ... Cerkvi obljubljeno nezmotnost ima tudi zbor škofov, kadar izvršujejo vrhovno učiteljstvo v zvezi s Petrovim naslednikom", zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru (C 25; prim. 1. vatikanski koncil: DS 3074). Kadar Cerkev po svojem vrhovnem učiteljstvu kaj predlaga "v verovanje kot od Boga razodeto" (BR 10) in kot Kristusov nauk, "tedaj se moramo takšnih definicij oklepati s poslušnostjo vere" (C 25). Ta nezmotnost se razteza tako daleč, kakor daleč se razteza zaklad božjega razodetja (prim. C 25).