"Posamezni škofje so vidno počelo in temelj edinosti v svojih delnih Cerkvah" (C 23). Kot taki "izvršujejo svoje pastirsko vodstvo le nad zaupanim jim delom božjega ljudstva" (C 23), pri tem pa jim pomagajo duhovniki in diakoni. Vendar ima vsak od njih kot član škofovskega zbora delež pri skrbi za vse Cerkve (prim. Š 3). To skrb izvršujejo najprej "z dobrim upravljanjem svoje lastne Cerkve kot dela vesoljne Cerkve" in s tem "učinkovito prispevajo k blagru vsega skrivnostnega telesa, ki je tudi telo Cerkv<" (C 23). Ta skrb je namenjena predvsem ubogim (prim. Gal 2,10), preganjanim zaradi vere, kakor tudi misijonarjem, ki delujejo po vsem svetu.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 4. odstavek: Verniki – hierarhija, laiki, posvečeno življenje › I. Hierarhična ureditev Cerkve
Delne Cerkve, ki so v sosedstvu in imajo vse skupaj homogeno kulturo, sestavljajo cerkvene province ali prostranejše celote, ki jih imenujemo patriarhate ali regije (pokrajine) (prim. Apostolski k<noni 34). Škofje teh celot se morejo sestajati na sinodah ali pokrajinskih koncilih. "Iz podobnega razloga morejo danes škofovske konference v mnogočem izdatno pripomoči, da se smisel za zbornost uveljavi v praksi" (C 23).
Učiteljska naloga
"Prva dolžnost" škofov in duhovnikov, njihovih sodelavcev, je, "da ... vsem oznanjajo božji evangelij" (D 4), spolnjujoč Gospodovo naročilo (prim. Mr 16,15). So namreč "glasniki vere in dovajajo nove učence h Kristusu; so tudi verodostojni učitelji" vere apostolov, "to se pravi nosilci Kristusove avtoritete" (C 25).
Da bi ohranjal Cerkev v čistosti vere, ki so jo predali naprej apostoli, je Kristus, on, ki je resnica, hotel dati svoji Cerkvi delež svoje lastne nezmotljivosti. Po "nadnaravnem verskem čutu" se božje ljudstvo "neomahljivo oklepa vere" pod vodstvom živega učiteljstva Cerkve (prim. C 12; BR 10).
Poslanstvo cerkvenega učiteljstva je povezano z dokončnostjo zaveze, ki jo je Bog v Kristusu vzpostavil s svojim ljudstvom; to učiteljstvo ga mora varovati pred odkloni (deviacijami) in oslabitvami ter mu zagotavljati objektivno možnost, da izpoveduje brez zmote pristno (avtentično) vero. Pastirska naloga cerkvenega učiteljstva je torej naravnana na to, da bedi nad tem, da božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja. Za izpolnjevanje te naloge je Kristus obdaril pastirje s karizmo nezmotnosti v stvareh vere in nravnosti. Izvrševanje te karizme more dobiti več oblik: