Poslanstvo cerkvenega učiteljstva je povezano z dokončnostjo zaveze, ki jo je Bog v Kristusu vzpostavil s svojim ljudstvom; to učiteljstvo ga mora varovati pred odkloni (deviacijami) in oslabitvami ter mu zagotavljati objektivno možnost, da izpoveduje brez zmote pristno (avtentično) vero. Pastirska naloga cerkvenega učiteljstva je torej naravnana na to, da bedi nad tem, da božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja. Za izpolnjevanje te naloge je Kristus obdaril pastirje s karizmo nezmotnosti v stvareh vere in nravnosti. Izvrševanje te karizme more dobiti več oblik:
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 4. odstavek: Verniki – hierarhija, laiki, posvečeno življenje › I. Hierarhična ureditev Cerkve
"To nezmotnost ima v moči svoje službe rimski škof, glava škofovskega zbora, kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh kristjanov, ki svoje brate potrjuje v veri, dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh ... Cerkvi obljubljeno nezmotnost ima tudi zbor škofov, kadar izvršujejo vrhovno učiteljstvo v zvezi s Petrovim naslednikom", zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru (C 25; prim. 1. vatikanski koncil: DS 3074). Kadar Cerkev po svojem vrhovnem učiteljstvu kaj predlaga "v verovanje kot od Boga razodeto" (BR 10) in kot Kristusov nauk, "tedaj se moramo takšnih definicij oklepati s poslušnostjo vere" (C 25). Ta nezmotnost se razteza tako daleč, kakor daleč se razteza zaklad božjega razodetja (prim. C 25).
Božja pomoč je nadalje dana naslednikom apostolov, ko učijo v občestvu s Petrovim naslednikom, in na poseben način rimskemu škofu, pastirju celotne Cerkve, kadar pri izvrševanju rednega učiteljstva predlože kak nauk, ki vodi k boljšemu razumevanju razodetja v stvareh vere in nravnosti, ne da bi prišli do nezmotne definicije in ne da bi se o tem "dokončno" izjavili. Temu rednemu učenju verniki dolgujejo tisto "religiozno poslušnost volje in razuma" (C 25), ki se sicer razlikuje od "pritrditve vere", vendar pa je njen podaljšek.
Posvečevalna naloga
Škof je tudi "oskrbnik milosti najvišjega duhovništva" (C 26), in to predvsem v evharistiji, ki jo daruje sam ali poskrbi, da jo darujejo duhovniki, njegovi sodelavci. Evharistija je namreč središče življenja delne Cerkve. Škof in duhovniki posvečujejo Cerkev s svojo molitvijo in svojim delom, s službo besede in zakramentov. Posvečujejo jo tudi s svojim zgledom, če se ne delajo za gospodovalce nad tistimi, ki so jim zaupani, marveč so vzor čredi (prim. 1 Pt 5,3). Tako bodo "skupaj s sebi zaupano čredo prišli v večno življenje" (C 26).
Vodstvena naloga
"Škofje vodijo njim zaupane delne Cerkve kot Kristusovi namestniki in odposlanci z nasveti, s spodbujanjem, z zgledi, pa tudi s svojo avtoriteto in sveto oblastjo" (C 27); le-to pa morajo uporabljati za graditev, in v duhu služenja, ki je lasten njihovemu Učeniku (prim. Lk 22,26-27).