Pota misijona. "Sveti Duh je voditelj vsega cerkvenega poslanstva" (RM 21). On vodi Cerkev po poteh misijonskega delovanja. Z njenim "poslanstvom se nadaljuje in v potekanju zgodovine razvija poslanstvo Kristusa samega, ki je bil poslan oznanjat blagovest ubogim. Zato mora Cerkev pod vodstvom Svetega Duha hoditi po isti poti, po kateri je hodil Kristus, namreč po poti uboštva, pokorščine, služenja in žrtvovanja samega sebe do smrti, iz katere je s svojim vstajenjem izšel kot zmagovalec" (M 5). Tako se uresničujejo besede, da "je kri mučencev seme kristjanov" (Tertulijan, apol. 50).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › III. Cerkev je katoliška
Toda na svojem romanju doživlja Cerkev tudi "razdaljo med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan" (CS 43,6). Le z napredovanjem po poti "pokore in prenavljanja" (C 8; prim. 15) ter "skozi ozko pot križa" (M 1) more božje ljudstvo širiti Kristusovo kraljestvo (prim. RM 12-20). Kajti "kakor je Kristus delo odrešenja izvršil v uboštvu in ob preganjanju, tako je Cerkev poklicana, naj stopi na isto pot, da bi ljudem posredovala sadove odrešenja" (C 8).
Že s samim izvrševanjem svojega poslanstva "potuje Cerkev skupaj z vsem človeštvom in doživlja skupaj s svetom isto zemeljsko usodo; in je kakor kvas in tako rekoč duša človeške družbe, ki naj bo v Kristusu prenovljena in preoblikovana v božjo družino" (CS 40,2). Misijonarsko prizadevanje torej zahteva potrpežljivost. Začenja se z oznanjevanjem evangelija tistim ljudstvom in skupinam, ki še ne verujejo v Kristusa (prim. RM 42-47); nadaljuje se z vzpostavitvijo krščanskih skupnosti, ki naj bi bile "znamenja navzočnosti Boga v svetu" (M 15) in z ustanovitvijo krajevnih Cerkva (prim. RM 48-49); spodbuja proces inkulturacije, da bi se evangelij utelesil v kulture narodov in ljudstev (prim. RM 52-54); končno se to prizadevanje srečuje tudi z neuspehi. "Z ljudmi, skupnostmi in narodi prihaja Cerkev v stik ter jih prežema le postopoma in jih tako privzema v katoliško polnost" (M 6).
Misijonska dejavnost Cerkve kliče po naporu za dosego edinosti kristjanov (prim. RM 50). "Razcepljenost kristjanov Cerkev ovira, da ne more uresničiti polnosti njej lastnega katolištva v tistih sinovih, ki so ji sicer po krstu prideljeni, vendar pa so ločeni od popolnega občestva z njo. Še več. Zato Cerkev v stvarnosti življenja še težje izraža popolno vesoljnost" (E 4).
Misijonarska naloga vključuje spoštljiv pogovor (dialog) s tistimi, ki še ne sprejemajo evangelija (prim. RM 55). A tudi verujočim more biti ta pogovor v korist, saj se učijo bolje spoznavati vse, "karkoli se je kakor po neki skrivni božji navzočnosti našlo milosti in resnice pri narodih" (M 9). Če oznanjajo veselo novico tistim, ki je še ne poznajo, delajo to z namenom, da okrepijo, dopolnijo in dvignejo to, kar je resničnega in dobrega Bog raztrosil med ljudi in ljudstva, in da vse to očistijo zmote in zla "v božjo slavo, v osramočenje hudobnega duha in v osrečevanje človeka" (M 9).