Izvir in cilj misijona. Gospodovo misijonsko naročilo ima svoj poslednji izvir v večni ljubezni presvete Trojice: "Potujoča Cerkev je po svoji naravi 'misijonarska', saj ima po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in poslanosti Svetega Duha" (M 2). Poslednji cilj misijona je napraviti ljudi deležne občestva, ki obstaja med Očetom in Sinom v Duhu ljubezni (prim. Janez Pavel II., RM 23).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › III. Cerkev je katoliška
Nagib za misijon. Božja ljubezen do vseh ljudi je tista, iz katere je Cerkev vseh časov zajemala obveznost in dobivala moč za svoj misijonarski polet, kajti "Kristusova ljubezen nas sili..." (2 Kor 5,14; prim. LA 6; RM 11). Bog namreč "hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4). Bog hoče zveličanje vseh prek spoznanja resnice. Odrešenje in zveličanje je vsebovano v resnici. Tisti, ki so poslušni nagibanju Duha resnice, so že na poti zveličanja; toda Cerkev, ki ji je bila ta resnica zaupana, mora temu njihovemu hrepenenju iti naproti in jim prinesti resnico. Ker veruje v vseobsegajočo odrešenjsko zamisel, zato mora biti misijonarska.
Pota misijona. "Sveti Duh je voditelj vsega cerkvenega poslanstva" (RM 21). On vodi Cerkev po poteh misijonskega delovanja. Z njenim "poslanstvom se nadaljuje in v potekanju zgodovine razvija poslanstvo Kristusa samega, ki je bil poslan oznanjat blagovest ubogim. Zato mora Cerkev pod vodstvom Svetega Duha hoditi po isti poti, po kateri je hodil Kristus, namreč po poti uboštva, pokorščine, služenja in žrtvovanja samega sebe do smrti, iz katere je s svojim vstajenjem izšel kot zmagovalec" (M 5). Tako se uresničujejo besede, da "je kri mučencev seme kristjanov" (Tertulijan, apol. 50).
Toda na svojem romanju doživlja Cerkev tudi "razdaljo med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan" (CS 43,6). Le z napredovanjem po poti "pokore in prenavljanja" (C 8; prim. 15) ter "skozi ozko pot križa" (M 1) more božje ljudstvo širiti Kristusovo kraljestvo (prim. RM 12-20). Kajti "kakor je Kristus delo odrešenja izvršil v uboštvu in ob preganjanju, tako je Cerkev poklicana, naj stopi na isto pot, da bi ljudem posredovala sadove odrešenja" (C 8).
Že s samim izvrševanjem svojega poslanstva "potuje Cerkev skupaj z vsem človeštvom in doživlja skupaj s svetom isto zemeljsko usodo; in je kakor kvas in tako rekoč duša človeške družbe, ki naj bo v Kristusu prenovljena in preoblikovana v božjo družino" (CS 40,2). Misijonarsko prizadevanje torej zahteva potrpežljivost. Začenja se z oznanjevanjem evangelija tistim ljudstvom in skupinam, ki še ne verujejo v Kristusa (prim. RM 42-47); nadaljuje se z vzpostavitvijo krščanskih skupnosti, ki naj bi bile "znamenja navzočnosti Boga v svetu" (M 15) in z ustanovitvijo krajevnih Cerkva (prim. RM 48-49); spodbuja proces inkulturacije, da bi se evangelij utelesil v kulture narodov in ljudstev (prim. RM 52-54); končno se to prizadevanje srečuje tudi z neuspehi. "Z ljudmi, skupnostmi in narodi prihaja Cerkev v stik ter jih prežema le postopoma in jih tako privzema v katoliško polnost" (M 6).