Katekizem katoliške Cerkve

KKC 856

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › III. Cerkev je katoliška

854

Že s samim izvrševanjem svojega poslanstva "potuje Cerkev skupaj z vsem človeštvom in doživlja skupaj s svetom isto zemeljsko usodo; in je kakor kvas in tako rekoč duša človeške družbe, ki naj bo v Kristusu prenovljena in preoblikovana v božjo družino" (CS 40,2). Misijonarsko prizadevanje torej zahteva potrpežljivost. Začenja se z oznanjevanjem evangelija tistim ljudstvom in skupinam, ki še ne verujejo v Kristusa (prim. RM 42-47); nadaljuje se z vzpostavitvijo krščanskih skupnosti, ki naj bi bile "znamenja navzočnosti Boga v svetu" (M 15) in z ustanovitvijo krajevnih Cerkva (prim. RM 48-49); spodbuja proces inkulturacije, da bi se evangelij utelesil v kulture narodov in ljudstev (prim. RM 52-54); končno se to prizadevanje srečuje tudi z neuspehi. "Z ljudmi, skupnostmi in narodi prihaja Cerkev v stik ter jih prežema le postopoma in jih tako privzema v katoliško polnost" (M 6).

855

Misijonska dejavnost Cerkve kliče po naporu za dosego edinosti kristjanov (prim. RM 50). "Razcepljenost kristjanov Cerkev ovira, da ne more uresničiti polnosti njej lastnega katolištva v tistih sinovih, ki so ji sicer po krstu prideljeni, vendar pa so ločeni od popolnega občestva z njo. Še več. Zato Cerkev v stvarnosti življenja še težje izraža popolno vesoljnost" (E 4).

856

Misijonarska naloga vključuje spoštljiv pogovor (dialog) s tistimi, ki še ne sprejemajo evangelija (prim. RM 55). A tudi verujočim more biti ta pogovor v korist, saj se učijo bolje spoznavati vse, "karkoli se je kakor po neki skrivni božji navzočnosti našlo milosti in resnice pri narodih" (M 9). Če oznanjajo veselo novico tistim, ki je še ne poznajo, delajo to z namenom, da okrepijo, dopolnijo in dvignejo to, kar je resničnega in dobrega Bog raztrosil med ljudi in ljudstva, in da vse to očistijo zmote in zla "v božjo slavo, v osramočenje hudobnega duha in v osrečevanje človeka" (M 9).

IV. Cerkev je Apostolska

857

Cerkev se imenuje apostolska zato, ker je utemeljena na apostolih in to v trojnem pomenu:

-bila je in ostaja trajno zgrajena "na temelju apostolov" (Ef 2,20; Raz 21,14), izvoljenih prič, ki jih je Kristus sam poslal "v misijone" (prim. Mt 28,16-20; Apd 1,8; 1 Kor 9,1; 15,7-8; Gal 1,1; itd.);

-s pomočjo Duha, ki v njej prebiva, ohranja in naprej izroča nauk (prim. Apd 2,42), dobri zaklad, zdrave besede nauka, ki jih je slišala od apostolov (prim. 2 Tim 1,13-14);

-Še naprej jo učijo, posvečujejo in vodijo vse do Kristusove vrnitve apostoli po tistih, ki so nasledniki v njihovi pastirski službi: po zboru škofov, "kateremu stoje ob strani duhovniki, skupaj s Petrovim naslednikom in najvišjim pastirjem Cerkve" (M 5).

Gregem tuum, Pastor aeterne, non deseris, sed per beatos Apostolos continua protectione custodis, ut iisdem rectoribus gubernetur, quos Filii tui vicarios eidem contulisti praeesse pastores (Ti si večni Pastir, ki svoje črede nikoli ne zapustiš. Po svojih svetih apostolih skrbiš zanjo in jo vedno varuješ, da tvojo Cerkev tudi zdaj vodijo pastirji, ki si jih ti izbral za namestnike tvojega Sina, RiM, hvalospev pri mašah apostolov).

Poslanstvo apostolov

858

Jezus je tisti, ki ga je poslal Oče, Očetov Odposlanec. Takoj ob začetku svojega javnega delovanja je "poklical k sebi, katere je sam hotel ... Postavil jih je dvanajst, ... da bi bili pri njem in bi jih pošiljal pridigat" (Mr 3,13-14). Odslej bodo oni njegovi "odposlanci" (prav to pomeni grška beseda "apostoloi"). V njih se nadaljuje njegovo lastno poslanstvo (missio): "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas" (Jn 20,21; prim. 13,20; 17,18). Njihova služba je torej nadaljevanje njegovega lastnega poslanstva: "kdor vas sprejme, mene sprejme", pravi dvanajsterim (Mt 10,40; prim. Lk 10,16).