Katekizem katoliške Cerkve

KKC 799

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › I. Cerkev, Božje ljudstvo

797

"Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, to je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev" (sv. Avguštin, serm. 267,4). "Ta Kristusov Duh kot nevidno počelo povezuje vse dele telesa tako medsebojno kakor tudi z vzvišeno glavo. Saj je ta Duh ves v glavi, ves v telesu, ves v posameznih udih" (Pij XII., okr. "Mystici corporis": DS 3808). Po delovanju Svetega Duha je Cerkev "svetišče živega Boga" (2 Kor 6,15; prim. 1 Kor 3,16-17; Ef 2,21):

Cerkvi sami je bil zaupan "Dar Boga samega" ... Vanjo je bilo položeno občestvo s Kristusom, se pravi Sveti Duh, poroštvo netrohljivosti, potrditev naše vere in lestev našega dviganja k Bogu ... Kajti kjer je Cerkev, tam je tudi božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost (sv. Irenej, haer. 3,24,1).

v vseh delih telesa" (Pij XII., okr. "Mystici corporis": DS 3808). Sveti Duh na mnogotere načine deluje na graditev celotnega telesa v ljubezni (prim. Ef 4,16): v zvezi z božjo besedo, ki "ima moč, da dvigne" verujoče (Apd 20,32); v zvezi s krstom, po katerem oblikuje Kristusovo telo (prim. 1 Kor 12,13); po zakramentih, ki dajejo Kristusovim udom rast in jih ozdravljajo po apostolom podeljeni "milosti, ki se odlikuje med njegovimi darovi" (C 7); po krepostih, ki store, da izvršujemo dobra dela, končno po mnogoterih posebnih milostih (imenovanih "karizme"), s katerimi vernike "usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve" (C 12; prim. LA 3).

798

Člen 798 v računalniškem zapisu manjka. Preberite ga v knjižni izdaji Katekizma.

Karizme

799

Karizme - tako izredne kakor preproste in skromne - so milosti Svetega Duha, ki imajo ali neposredno ali posredno, cerkvenostno koristnost, ker so naravnane na graditev Cerkve, na blagor ljudi in na potrebe sveta.

800

Karizme je treba sprejemati s hvaležnostjo; to velja za tistega, ki jih prejme, pa tudi za vse člane Cerkve. Karizme so namreč čudovito bogastvo milosti za življenjsko moč apostolata in za svetost vsega Kristusovega telesa; seveda pod pogojem, da gre za darove, ki resnično prihajajo od Svetega Duha, in če se uporabljajo in izvršujejo tako, kakor se v polnosti sklada s pristnimi pobudami prav istega Duha, to se pravi v skladu z ljubeznijo, resničnim merilom za karizme (prim. 1 Kor 13).

801

V tem smislu se pokaže, da je vedno potrebno tudi razločevanje karizem. Nobena karizma ne odvezuje od upoštevanja pastirjev Cerkve in od podrejanja tem pastirjem. "Njim gre posebej naloga, da ne ugašajo Duha, ampak vse preskušajo in, kar je dobro, ohranijo" (C 12), da bi tako vse karizme v svoji raznovrstnosti in medsebojnem dopolnjevanju sodelovale za "skupni blagor" (1 Kor 12,7) (prim. C 30; CL 24).