Katekizem katoliške Cerkve

KKC 798

796

Enota Kristusa in Cerkve, glave in udov telesa, vključuje tudi razlikovanje dveh v osebnostnem odnosu. Ta vidik je večkrat opisan s podobo ženina in neveste. TJmo o Kristusu kot ženinu Cerkve so pripravljali preroki in naznanil jo je Janez Krstnik (prim. Jn 3,29). Gospod je sam sebe označil kot "ženina" (Mr 2,19; prim. Mt 22,1-14; 25,1-13). Apostol prikazuje Cerkev in vsakega vernika, ki je ud Kristusovega telesa, kot nevesto, "zaročeno" Kristusu Gospodu, da bi bila z njim le en duh (prim. 1 Kor 6,15-16; 2 Kor 11,2). Cerkev je brezmadežna nevesta brezmadežnega Jagnjeta (prim. Raz 22,17; Ef 1,4; 5,27), ki jo je Kristus "ljubil in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil" (Ef 5,26); nevesta, ki si jo je pridružil z večno zavezo in za katero neprestano skrbi kot za svoje lastno telo (prim. Ef 5,29):

tista, ki govori, bodisi da so to udje, Kristus je tisti, ki govori. Govori v vlogi glave ("ex persona capitis") ali v vlogi telesa ("ex persona corporis"). V skladu s tem, kar je pisano: "V dveh bosta eno telo. Ta skrivnost je velika; s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve" (Ef 5,31-32). In sam Gospod pravi v evangeliju: "Tako nista več dva, ampak eno telo" (Mt 19,6). Kakor ste videli, gre v resnici za dve različni osebi, in vendarle sta le eno v ženitovanjskem objemu ... Kolikor je glava, se imenuje imenuje "ženin", kolikor je telo, se imenuje "nevesta" (sv. Avguštin, Psal. 74,4).

797

"Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, to je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev" (sv. Avguštin, serm. 267,4). "Ta Kristusov Duh kot nevidno počelo povezuje vse dele telesa tako medsebojno kakor tudi z vzvišeno glavo. Saj je ta Duh ves v glavi, ves v telesu, ves v posameznih udih" (Pij XII., okr. "Mystici corporis": DS 3808). Po delovanju Svetega Duha je Cerkev "svetišče živega Boga" (2 Kor 6,15; prim. 1 Kor 3,16-17; Ef 2,21):

Cerkvi sami je bil zaupan "Dar Boga samega" ... Vanjo je bilo položeno občestvo s Kristusom, se pravi Sveti Duh, poroštvo netrohljivosti, potrditev naše vere in lestev našega dviganja k Bogu ... Kajti kjer je Cerkev, tam je tudi božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost (sv. Irenej, haer. 3,24,1).

v vseh delih telesa" (Pij XII., okr. "Mystici corporis": DS 3808). Sveti Duh na mnogotere načine deluje na graditev celotnega telesa v ljubezni (prim. Ef 4,16): v zvezi z božjo besedo, ki "ima moč, da dvigne" verujoče (Apd 20,32); v zvezi s krstom, po katerem oblikuje Kristusovo telo (prim. 1 Kor 12,13); po zakramentih, ki dajejo Kristusovim udom rast in jih ozdravljajo po apostolom podeljeni "milosti, ki se odlikuje med njegovimi darovi" (C 7); po krepostih, ki store, da izvršujemo dobra dela, končno po mnogoterih posebnih milostih (imenovanih "karizme"), s katerimi vernike "usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve" (C 12; prim. LA 3).

798

Člen 798 v računalniškem zapisu manjka. Preberite ga v knjižni izdaji Katekizma.

Karizme

799

Karizme - tako izredne kakor preproste in skromne - so milosti Svetega Duha, ki imajo ali neposredno ali posredno, cerkvenostno koristnost, ker so naravnane na graditev Cerkve, na blagor ljudi in na potrebe sveta.

800

Karizme je treba sprejemati s hvaležnostjo; to velja za tistega, ki jih prejme, pa tudi za vse člane Cerkve. Karizme so namreč čudovito bogastvo milosti za življenjsko moč apostolata in za svetost vsega Kristusovega telesa; seveda pod pogojem, da gre za darove, ki resnično prihajajo od Svetega Duha, in če se uporabljajo in izvršujejo tako, kakor se v polnosti sklada s pristnimi pobudami prav istega Duha, to se pravi v skladu z ljubeznijo, resničnim merilom za karizme (prim. 1 Kor 13).