Katekizem katoliške Cerkve

KKC 797

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › I. Cerkev, Božje ljudstvo

795

Kristus in Cerkev - to je torej "celotni Kristus" ("Christus totus"). Cerkev je eno s Kristusom. Svetniki se zelo živo zavedajo te enote:

Čestitajmo si in se zahvaljujmo, da smo postali ne samo kristjani, ampak Kristus. Spoznate, bratje, razumete milost božjo nad nami? Čudite se, veselite se, Kristus smo postali! Če je namreč on glava, mi pa udje, je cel človek on in mi. ... Polnost Kristusova torej je glava in udje. Kaj pomeni: glava in udje? Kristus in Cerkev (sv. Avguštin, ev. Jo. 21,8).

Redemptor noster unam se personam cum sancta Ecclesia, quam assumpsit, exhibuit (Naš Odrešenik je pokazal, da je on ena oseba s sveto Cerkvijo, ki si jo je privzel, sv. Gregor Veliki, mor. praef. 1,6,4).

Caput et membra, quasi una persona mystica (Glava in udje so kakor ena skrivnostna (mistična) oseba, sv. Tomaž Akv., s. th. 3,48,2, ad 1).

Beseda sv. Ivane Arške svojim sodnikom povzema vero svetih učiteljev in izraža zdrav čut verujočega človeka: "Jezus Kristus in Cerkev sta po mojem mnenju eno. O tem si ni treba beliti glave" (Ivana Arška, proc.).

796

Enota Kristusa in Cerkve, glave in udov telesa, vključuje tudi razlikovanje dveh v osebnostnem odnosu. Ta vidik je večkrat opisan s podobo ženina in neveste. TJmo o Kristusu kot ženinu Cerkve so pripravljali preroki in naznanil jo je Janez Krstnik (prim. Jn 3,29). Gospod je sam sebe označil kot "ženina" (Mr 2,19; prim. Mt 22,1-14; 25,1-13). Apostol prikazuje Cerkev in vsakega vernika, ki je ud Kristusovega telesa, kot nevesto, "zaročeno" Kristusu Gospodu, da bi bila z njim le en duh (prim. 1 Kor 6,15-16; 2 Kor 11,2). Cerkev je brezmadežna nevesta brezmadežnega Jagnjeta (prim. Raz 22,17; Ef 1,4; 5,27), ki jo je Kristus "ljubil in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil" (Ef 5,26); nevesta, ki si jo je pridružil z večno zavezo in za katero neprestano skrbi kot za svoje lastno telo (prim. Ef 5,29):

tista, ki govori, bodisi da so to udje, Kristus je tisti, ki govori. Govori v vlogi glave ("ex persona capitis") ali v vlogi telesa ("ex persona corporis"). V skladu s tem, kar je pisano: "V dveh bosta eno telo. Ta skrivnost je velika; s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve" (Ef 5,31-32). In sam Gospod pravi v evangeliju: "Tako nista več dva, ampak eno telo" (Mt 19,6). Kakor ste videli, gre v resnici za dve različni osebi, in vendarle sta le eno v ženitovanjskem objemu ... Kolikor je glava, se imenuje imenuje "ženin", kolikor je telo, se imenuje "nevesta" (sv. Avguštin, Psal. 74,4).

797

"Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, to je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev" (sv. Avguštin, serm. 267,4). "Ta Kristusov Duh kot nevidno počelo povezuje vse dele telesa tako medsebojno kakor tudi z vzvišeno glavo. Saj je ta Duh ves v glavi, ves v telesu, ves v posameznih udih" (Pij XII., okr. "Mystici corporis": DS 3808). Po delovanju Svetega Duha je Cerkev "svetišče živega Boga" (2 Kor 6,15; prim. 1 Kor 3,16-17; Ef 2,21):

Cerkvi sami je bil zaupan "Dar Boga samega" ... Vanjo je bilo položeno občestvo s Kristusom, se pravi Sveti Duh, poroštvo netrohljivosti, potrditev naše vere in lestev našega dviganja k Bogu ... Kajti kjer je Cerkev, tam je tudi božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost (sv. Irenej, haer. 3,24,1).

v vseh delih telesa" (Pij XII., okr. "Mystici corporis": DS 3808). Sveti Duh na mnogotere načine deluje na graditev celotnega telesa v ljubezni (prim. Ef 4,16): v zvezi z božjo besedo, ki "ima moč, da dvigne" verujoče (Apd 20,32); v zvezi s krstom, po katerem oblikuje Kristusovo telo (prim. 1 Kor 12,13); po zakramentih, ki dajejo Kristusovim udom rast in jih ozdravljajo po apostolom podeljeni "milosti, ki se odlikuje med njegovimi darovi" (C 7); po krepostih, ki store, da izvršujemo dobra dela, končno po mnogoterih posebnih milostih (imenovanih "karizme"), s katerimi vernike "usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve" (C 12; prim. LA 3).

798

Člen 798 v računalniškem zapisu manjka. Preberite ga v knjižni izdaji Katekizma.

Karizme

799

Karizme - tako izredne kakor preproste in skromne - so milosti Svetega Duha, ki imajo ali neposredno ali posredno, cerkvenostno koristnost, ker so naravnane na graditev Cerkve, na blagor ljudi in na potrebe sveta.