Katekizem katoliške Cerkve

KKC 773

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › III. Skrivnost Cerkve

771

"Edini srednik Kristus je svojo sveto Cerkev, občestvo vere, upanja in ljubezni, ustanovil in jo nenehno vzdržuje kot vidno družbo, po kateri na vse razliva resnico in milost". Cerkev je hkrati:

- "družba, oskrbljena s hierarhičnimi organi in skrivnostno Kristusovo telo;

- vidna družba in duhovno občestvo;

- zemeljska Cerkev in z nebeškimi darovi obogatena Cerkev".

Te razsežnosti skupaj sestavljajo "eno samo sestavljeno stvarnost, ki obstoji iz božje in človeške sestavine" (C 8):

Cerkvi je lastno, da je človeška in božja hkrati; vidna, pa polna nevidnega; goreča za delo in premišljevanju predana; v svetu navzoča, pa vendar popotnica; vse pa tako, da je človeško usmerjeno v božje in božjemu podrejeno, vidno k nevidnemu, dejavnost k premišljevanju, sedanje pa k prihodnjemu mestu, ki ga iščemo (B 2).

O humilitas! O sublimitas! Et tabernaculum Cedar, et sanctuarium Dei; et terrenum habitaculum, et caeleste patibulum; et domus lutea, et aula regia; et corpus mortis, et templum lucis; et despectio denique superbis, et sponsa Christi! Nigra est, sed formosa, filiae Hierusalem, quam etsi labor et dolor longi exilii decolorat, species tamen caelestis exornat. (Kakšna ponižnost in vzvišenost, ki je hkrati kedarski šotor in božje svetišče, zemeljsko bivališče in nebeška palača, prsten dom in kraljev dvorec, telo smrti in svetišče luči, zaničevana od ošabnih in Kristusova nevesta! Črna je, a lepa, hčere jeruzalemske. Čeprav sta ji napor in bolečina dolgega izgnanstva vzela barvo, jo krasi lepota nebes) (sv. Bernard, Cant. 27,14).

772

Cerkev je tista, v kateri Kristus izvršuje in razodeva svojo lastno skrivnost kot izpolnitev božje zamisli: "v Kristusu spet zediniti v eni glavi vse" (Ef 1,10). Sv. Pavel označuje zaročno zvezo med Kristusom in Cerkvijo kot "vJliko skrivnost" (Ef 5,32). Ker je Cerkev zedinjena s Kristusom kot svojim ženinom (prim. Ef 5,25-27), postane tudi ona sama skrivnost (prim. Ef 3,9-11). Ko sv. Pavel premišljujoč zre v njej to skrivnost, vzklika: "Kristus v vas, upanje slave" (Kol 1,27).

773

V Cerkvi je to občestvo ljudi z Bogom po "ljubezni, ki nikoli ne mine" (1 Kor 13,8) tisti cilj, ki določa in prežema vse, kar obstaja v njej kot zakramentalno sredstvo, vezano na ta svet, ki preide (prim. C 48). "Njena hierarhična struktura je v celoti naravnana na svetost Kristusovih udov. In svetost se ocenjuje z ozirom na 'veliko skrivnost', v kateri Nevesta odgovarja z darom ljubezni na Ženinov dar" (MD 27). Marija hodi pred nami vsemi v svetosti, ki je skrivnost Cerkve kot Neveste "brez madeža ali gube" (Ef 5,27). Zato ima "marijanska razsežnost Cerkve prednost pred njeno petrovsko razsežnostjo" (pr. t.).

Cerkev – vesoljni zakrament odrešenja

774

Grško besedo "mysterion" so v latinščino prevedli z dvema izrazoma: "mysterium" in "sacramentum". V nadaljnji razlagi izraža izraz "sacramentum" bolj vidno znamenje skrite odrešenjsko-zveličavne stvarnosti, na katero kaže izraz "mysterium". V tem pomenu je Kristus sam odrešenjsko-zveličavna skrivnost: "Nobene druge božje skrivnosti ni razen Kristusa" (sv. Avguštin, ep. 187,11,34). Odrešenjsko delo njegove svete in posvečujoče človeške narave je tisti odrešenjsko-zveličavni zakrament, ki se razodeva in deluje v zakramentih Cerkve (ki jih vzhodne Cerkve imenujejo tudi "svete misterije", "svete tajne"). Sedmeri zakramenti so znamenja in orodja, po katerih Sveti Duh razliva milost Kristusa, ki je glava, v Cerkvi, ki je njegovo telo. Cerkev torej vsebuje in priobčuje nevidno milost, katero naznačuje. V tem analognem (naličnem) pomenu se Cerkev imenuje "zakrament".

775

"Cerkev je v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranje zedinjenje z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu" (C 1). Prvi cilj Cerkve je torej: biti zakrament notranjega zedinjenja ljudi z Bogom. Ker se občestvo med ljudmi zakoreninja v zedinjenju z Bogom, je Cerkev tudi zakrament edinosti človeškega rodu. V Cerkvi se je ta edinost že začela, saj Cerkev zbira ljudi "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9); obenem je Cerkev "znamenje in orodje" polne uresničitve te edinosti, ki mora še priti.