Katekizem katoliške Cerkve

KKC 771

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › III. Skrivnost Cerkve

Cerkev – dovršena v slavi

769

"Cerkev ... bo dosegla dovršitev šele v nebeški slavi" (C 48), ob poveličani Kristusovi vrnitvi. Do onega dne "Cerkev nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga" (sv. Avguštin, civ. 18,51; prim. C 8). Tukaj na zemlji je - tega se zaveda - v izgnanstvu, oddaljena od Gospoda (prim. 2 Kor 5,6; C 6), in hrepeni po popolnem prihodu božjega kraljestva, po tisti uri, ko bo "zedinjena s svojim Kraljem v slavi" (C 5). Dovršitev Cerkve in prek nje dovršitev sveta v poveličanju se ne bo uresničila brez velikih preskušenj. Šele takrat "se bodo ... v vesoljni Cerkvi zbrali pri Očetu vsi pravični od Adama dalje, od pravičnega Abela do zadnjega izvoljenca" (C 2).

III. Skrivnost Cerkve

770

Cerkev ima svoje mesto v zgodovini, a jo hkrati presega. Samo "z očmi vere" (Catech. R. 1,10,20) moremo v njeni vidni stvarnosti videti hkrati duhovno stvarnost, nositeljico božjega življenja.

Cerkev - vidna in duhovna hkrati

771

"Edini srednik Kristus je svojo sveto Cerkev, občestvo vere, upanja in ljubezni, ustanovil in jo nenehno vzdržuje kot vidno družbo, po kateri na vse razliva resnico in milost". Cerkev je hkrati:

- "družba, oskrbljena s hierarhičnimi organi in skrivnostno Kristusovo telo;

- vidna družba in duhovno občestvo;

- zemeljska Cerkev in z nebeškimi darovi obogatena Cerkev".

Te razsežnosti skupaj sestavljajo "eno samo sestavljeno stvarnost, ki obstoji iz božje in človeške sestavine" (C 8):

Cerkvi je lastno, da je človeška in božja hkrati; vidna, pa polna nevidnega; goreča za delo in premišljevanju predana; v svetu navzoča, pa vendar popotnica; vse pa tako, da je človeško usmerjeno v božje in božjemu podrejeno, vidno k nevidnemu, dejavnost k premišljevanju, sedanje pa k prihodnjemu mestu, ki ga iščemo (B 2).

O humilitas! O sublimitas! Et tabernaculum Cedar, et sanctuarium Dei; et terrenum habitaculum, et caeleste patibulum; et domus lutea, et aula regia; et corpus mortis, et templum lucis; et despectio denique superbis, et sponsa Christi! Nigra est, sed formosa, filiae Hierusalem, quam etsi labor et dolor longi exilii decolorat, species tamen caelestis exornat. (Kakšna ponižnost in vzvišenost, ki je hkrati kedarski šotor in božje svetišče, zemeljsko bivališče in nebeška palača, prsten dom in kraljev dvorec, telo smrti in svetišče luči, zaničevana od ošabnih in Kristusova nevesta! Črna je, a lepa, hčere jeruzalemske. Čeprav sta ji napor in bolečina dolgega izgnanstva vzela barvo, jo krasi lepota nebes) (sv. Bernard, Cant. 27,14).

772

Cerkev je tista, v kateri Kristus izvršuje in razodeva svojo lastno skrivnost kot izpolnitev božje zamisli: "v Kristusu spet zediniti v eni glavi vse" (Ef 1,10). Sv. Pavel označuje zaročno zvezo med Kristusom in Cerkvijo kot "vJliko skrivnost" (Ef 5,32). Ker je Cerkev zedinjena s Kristusom kot svojim ženinom (prim. Ef 5,25-27), postane tudi ona sama skrivnost (prim. Ef 3,9-11). Ko sv. Pavel premišljujoč zre v njej to skrivnost, vzklika: "Kristus v vas, upanje slave" (Kol 1,27).

773

V Cerkvi je to občestvo ljudi z Bogom po "ljubezni, ki nikoli ne mine" (1 Kor 13,8) tisti cilj, ki določa in prežema vse, kar obstaja v njej kot zakramentalno sredstvo, vezano na ta svet, ki preide (prim. C 48). "Njena hierarhična struktura je v celoti naravnana na svetost Kristusovih udov. In svetost se ocenjuje z ozirom na 'veliko skrivnost', v kateri Nevesta odgovarja z darom ljubezni na Ženinov dar" (MD 27). Marija hodi pred nami vsemi v svetosti, ki je skrivnost Cerkve kot Neveste "brez madeža ali gube" (Ef 5,27). Zato ima "marijanska razsežnost Cerkve prednost pred njeno petrovsko razsežnostjo" (pr. t.).