"Edini srednik Kristus je svojo sveto Cerkev, občestvo vere, upanja in ljubezni, ustanovil in jo nenehno vzdržuje kot vidno družbo, po kateri na vse razliva resnico in milost". Cerkev je hkrati:
- "družba, oskrbljena s hierarhičnimi organi in skrivnostno Kristusovo telo;
- vidna družba in duhovno občestvo;
- zemeljska Cerkev in z nebeškimi darovi obogatena Cerkev".
Te razsežnosti skupaj sestavljajo "eno samo sestavljeno stvarnost, ki obstoji iz božje in človeške sestavine" (C 8):
Cerkvi je lastno, da je človeška in božja hkrati; vidna, pa polna nevidnega; goreča za delo in premišljevanju predana; v svetu navzoča, pa vendar popotnica; vse pa tako, da je človeško usmerjeno v božje in božjemu podrejeno, vidno k nevidnemu, dejavnost k premišljevanju, sedanje pa k prihodnjemu mestu, ki ga iščemo (B 2).
O humilitas! O sublimitas! Et tabernaculum Cedar, et sanctuarium Dei; et terrenum habitaculum, et caeleste patibulum; et domus lutea, et aula regia; et corpus mortis, et templum lucis; et despectio denique superbis, et sponsa Christi! Nigra est, sed formosa, filiae Hierusalem, quam etsi labor et dolor longi exilii decolorat, species tamen caelestis exornat. (Kakšna ponižnost in vzvišenost, ki je hkrati kedarski šotor in božje svetišče, zemeljsko bivališče in nebeška palača, prsten dom in kraljev dvorec, telo smrti in svetišče luči, zaničevana od ošabnih in Kristusova nevesta! Črna je, a lepa, hčere jeruzalemske. Čeprav sta ji napor in bolečina dolgega izgnanstva vzela barvo, jo krasi lepota nebes) (sv. Bernard, Cant. 27,14).