"Cerkev je namreč ovčji hlev, katerega edina in nujna vrata je Kristus (Jn 10,1-10). Je tudi čreda, glede katere je sam Bog napovedal, da bo njen pastir (prim. Iz 40,11; Ezk 34,11 sl.). Čeprav njenim ovcam vladajo človeški pastirji, jih vendar neprestano vodi in hrani Kristus sam, dobri pastir in prvak pastirjev (prim. Jn 10,11; 1 Pt 5,4), ki je svoje življenje dal za ovce (prim. Jn 10,11-15)".
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › I. Imena in podobe za cerkev
"Cerkev je polje ali božja njiva (1 Kor 3,9). Na tej njivi raste stara oljka, katere sveta korenina so bili očaki in v kateri se je izvršila sprava Judov in poganov (Rim 11,13-26). Nebeški gospodar je to polje zasadil kot izbran vinograd (Mt 21,33-43 vzpor.; prim. Iz 5,1 sl.). Kristus je prava vinska trta, ki daje življenje in rodovitnost mladikam, to je nam, ki po Cerkvi v njem ostanemo in ki brez njega ne moremo ničesar storiti (Jn 15,1-5)".
"Pogostokrat se Cerkev imenuje božja zgradba (1 Kor 3,9). Gospod sam se je primerjal kamnu, katerega so zidarji zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen (Mt 21,42 vzpor.; prim. Apd 4,11; 1 Pt 2,7; Ps 117,22). Na tem temelju apostoli zidajo Cerkev (prim. 1 Kor 3,11) in od njega Cerkev prejema stalnost in trdnost. Ta stavba ima različna imena: božja hiša (1 Tim 3,15), saj v njej prebiva božja družina, božje bivališče v Duhu (Ef 2,19-22), prebivališče Boga med ljudmi (Raz 21,3), zlasti pa sveti tempelj, katerega cerkveni očetje slavijo kot predstavljenega v svetiščih iz kamna, liturgija pa ga po pravici primerja svetemu mestu, novemu Jeruzalemu. Vanj se že na zemlji vzidavamo kot živi kamni (1 Pt 2,5). To sveto mesto gleda Janez v svojih videnjih, kako ob prenovitvi sveta prihaja z nebes od Boga, 'pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina' (Raz 21,1 sl.)".
"Cerkev se imenuje tisti 'Jeruzalem, ki je gori' in 'naša mati' (Gal 4,26; prim. Raz 12,17); opisana je tudi kot neomadeževana nevesta brezmadežnega Jagnjeta (Raz 19,7; 21,2.9; 22,17), katero je Kristus 'ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil' (Ef 5,26)" (C 6).
II. Izvor, ustanovitev in poslanstvo Cerkve
Če naj se poglobimo v skrivnost Cerkve, je primerno, da najprej razmišljamo o njenem izvoru v zamisli presvete Trojice in o postopnem uresničevanju te zamisli v zgodovini.