V krščanski govorici pomeni beseda "Cerkev" bogoslužni (liturgični) zbor (prim. 1 Kor 11,18; 14,19.28.34.35), a tudi krajevno skupnost (prim. 1 Kor 1,2; 16,1) ali celotno vesoljno skupnost verujočih (prim. 1 Kor 15,9; Gal 1,13; Flp 3,6). Ti trije pomeni so dejansko neločljivi. "Cerkev", to je ljudstvo, ki ga Bog zbira po vsem svetu. Obstaja v krajevnih skupnostih in se uresničuje kot bogoslužni, predvsem kot evharistični zbor. živi iz božje besede in od Kristusovega telesa ter tako sama postaja Kristusovo telo.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › I. Imena in podobe za cerkev
Simbolične podobe za Cerkev
V Svetem pismu srečujemo celo vrsto med seboj povezanih podob in prispodob, prek katerih nam razodetje razkriva neizčrpno skrivnost Cerkve. Starozavezne podobe so različice temeljne ideje, se pravi ideje o "božjem ljudstvu". V Novi zavezi (prim. Ef 1,22; Kol 1,18) dobijo vse te podobe novo središče z dejstvom, da Kristus postane "glava" tega ljudstva (prim. C 9), ki je odslej njegovo telo. Okoli tega središča so se razvrstile podobe, ki "so vzete bodisi iz pastirskega ali kmečkega življenja bodisi iz stavbarstva ali tudi iz družine in ženitovanja" (C 6).
"Cerkev je namreč ovčji hlev, katerega edina in nujna vrata je Kristus (Jn 10,1-10). Je tudi čreda, glede katere je sam Bog napovedal, da bo njen pastir (prim. Iz 40,11; Ezk 34,11 sl.). Čeprav njenim ovcam vladajo človeški pastirji, jih vendar neprestano vodi in hrani Kristus sam, dobri pastir in prvak pastirjev (prim. Jn 10,11; 1 Pt 5,4), ki je svoje življenje dal za ovce (prim. Jn 10,11-15)".
"Cerkev je polje ali božja njiva (1 Kor 3,9). Na tej njivi raste stara oljka, katere sveta korenina so bili očaki in v kateri se je izvršila sprava Judov in poganov (Rim 11,13-26). Nebeški gospodar je to polje zasadil kot izbran vinograd (Mt 21,33-43 vzpor.; prim. Iz 5,1 sl.). Kristus je prava vinska trta, ki daje življenje in rodovitnost mladikam, to je nam, ki po Cerkvi v njem ostanemo in ki brez njega ne moremo ničesar storiti (Jn 15,1-5)".
"Pogostokrat se Cerkev imenuje božja zgradba (1 Kor 3,9). Gospod sam se je primerjal kamnu, katerega so zidarji zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen (Mt 21,42 vzpor.; prim. Apd 4,11; 1 Pt 2,7; Ps 117,22). Na tem temelju apostoli zidajo Cerkev (prim. 1 Kor 3,11) in od njega Cerkev prejema stalnost in trdnost. Ta stavba ima različna imena: božja hiša (1 Tim 3,15), saj v njej prebiva božja družina, božje bivališče v Duhu (Ef 2,19-22), prebivališče Boga med ljudmi (Raz 21,3), zlasti pa sveti tempelj, katerega cerkveni očetje slavijo kot predstavljenega v svetiščih iz kamna, liturgija pa ga po pravici primerja svetemu mestu, novemu Jeruzalemu. Vanj se že na zemlji vzidavamo kot živi kamni (1 Pt 2,5). To sveto mesto gleda Janez v svojih videnjih, kako ob prenovitvi sveta prihaja z nebes od Boga, 'pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina' (Raz 21,1 sl.)".